Diletanta

Janko Lorenci

25. 7. 2014  |  Mladina 30  |  Kolumna

Vprašanje: Zakaj je Brazilija izgubila proti Nemčiji s 7 : 1? Odgovor: Ker je obrambo vodil Matoz.

Šala, ki kroži po internetu, pove marsikaj o procesu Patria. Med drugim načne zanimivo razmerje Matoz-JJ. Odvetnika potrebuješ, ker kot obtoženec nisi objektiven, nekdo te mora korigirati, ti dajati specifično znanje, te trezniti. Toda JJ si je za odvetnika izbral občudovalca in lutko. Glavni strateg obrambe je bil on sam, Matoz pa je poslušno izvajal, kar je zastavil Mojster. Tudi zato je v vrhunskem procesu, kakršnega dobiš enkrat v življenju, ustvaril šolski primer, kako se stvar pred sodišče ne vodi.

Napak v procesu je bilo mnogo, pravijo poznavalci.

Vsak malo boljši odvetnik pozna tri osnovna pravila dobrega zagovora: proces se vodi najlaže, če se za njim ne dviga prah; dlje ko je nekdo v zaporu, slabše so njegove možnosti za oprostitev; in najpomembnejše, nikoli ne napadaj sodnika, če že, pa tožilca. Matoz in Mojster sta vse to kršila, kot da bi hotela, da bi JJ pristal v zaporu že pred volitvami in tam ostal čim dlje. Z nenehnim naskakovanjem in žaljenjem sodstva sta si neizbežno zapravila njegovo naklonjenost; tudi sodniki so pač ljudje, še zlasti, če se čutijo ogrožene.

Drugič, preskočila sta vrhovno sodišče in se takoj obrnila na »svoje« ustavno sodišče (US). To ju je zavrnilo in napotilo na normalno pot. Doživela sta hladen tuš in izgubila veliko časa, hkrati pa se je omajala vera v absolutno naklonjenost US Janši in prek tega v njegovo nedotakljivost. To se je, v njuno škodo, poznalo v javnosti, medijih, pri volivcih.

Tretjič, naš par ni zaprosil za odlog kazni, ki bi ga zlahka dobil. Tako bi lahko JJ vodil kampanjo s svobode, nastopal na soočenjih itd. Bivanje na Dobu mu je to onemogočilo in ga – verjetno celo bolj kot sodba sama – v številnih očeh iz nedotakljivega junaka ali vsaj trdorokca, ki se ga je treba bati, spremenilo v nemočnega luzerja in kriminalno figuro. Spodoben človek pač ne voli zapornika.

Četrtič, škodil mu je tudi dokument, ki ga je zmagoslavno pokazal pred odhodom v zapor. Zanj se je pozneje pokazalo, da je ponaredek. Tako se je še enkrat razgalil kot predrzen goljuf.

Vse te napake so bile posledica zgrešenega koncepta obrambe, zgrajene na politični predpostavki: nič mi ne morejo, če me ne bo rešilo US, pa bodo pravosodje ustavile volitve. Uporaba pravnih sredstev je bila popolnoma v funkciji te utvare, ki se je združila s pravniško slabo obrambo.

Po prvostopenjski obsodbi se je pokazalo, da gre krvavo zares, da je manekenstva na sodišču konec. Najkasneje takrat bi morala obsojenec in njegov odvetnik opustiti agresivni napuh in se oprijeti pravnih sredstev tako, kot je treba.

Namesto tega se je JJ odločil, da bo zaigral vlogo mučenika – in po tednu dni zapora postal slovenski Mandela –, na volitvah zmagal, potem pa obračunal s sodstvom. Zato ni prosil za odlog izvrševanja kazni. Docela napačno je presodil, kako bodo volivci sprejeli njegovo zaporništvo, s tem pa tudi svoje možnosti za volilno zmago.

Razmerje Janša-Matoz se je pokazalo za dvojno zmoto: JJ je računal na Matozove pravne spretnosti, Matoz pa na Janševo politično (vse)moč. Oba sta se uštela in tako doživljala presenečenje za presenečenjem – obsodbo na prvi in drugi stopnji, nato pa še zavrnitev US. Vendar se s trditvami o nelegitimnosti volitev še zdaj kot pijanec plota oklepata prvotne strategije.

Brez zablod o konceptu in napak med procesom bi se morda volitve končale drugače. JJ se je tako še enkrat izkazal kot klavrn strateg in kot politik, ki tako kot tisti znameniti škorpijon na žabi uničuje samega sebe, ker se da voditi oholosti, maščevalnosti, zagledanosti v svojo nedotakljivost, v lastni mit. A mit se seseda, Janševa politična kariera pa je v naglem, dokončnem padanju. Prve podgane že zapuščajo ladjo.

JJ je vodil silovito kampanjo, da bi diskreditiral sodstvo. S tem si je hotel povečati možnost za oprostitev, hkrati pa vzeti sodbi verodostojnost in zmanjšati njen vpliv na volivce in medije. V gonjo je vpregel vrsto zaveznikov – stranko, ulico, cerkev, del gospodarstva, evropsko ljudsko stranko. Volitve je spremenil v referendum o krivičnosti njegove obsodbe – in ga gladko izgubil (zapustila ga je kar tretjina volivcev). To za nazaj in za naprej hočeš nočeš vsaj deloma spreminja tudi pogled na ves proces in sodstvo. Načelnih dvomljivcev je manj.

Patria je bila velik proces z različnimi posledicami. Šlo je za spopad med sodstvom in destruktivnim, agresivnim tipom politike, vplivala je na volitve, na spremembo politične scene, na politično higieno … Proces je pripomogel k izobčenju SDS, ki ga sama politika sicer ne bi zmogla. Položaj sodstva, ki si je po volitvah oddahnilo, saj se je upravičeno balo Janševega maščevanja, se je okrepil, njegov esprit de corps je močnejši, samozavest večja. Ni mačji kašelj obsoditi vplivnega politika, ki zbuja strah in deloma še velja za velikega osamosvojitelja.

Vrhovno sodišče bo o Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti najbrž odločilo avgusta, ustavno sodišče pa šele po tem. To za JJ pomeni nadaljnje ždenje na Dobu in nadaljnje sesedanje njegovega kulta. Volitve seveda ne bodo ponovljene – trditve o njihovi nelegitimnosti so čivkanje poraženca in napihovanje njegovih dvornih pravnikov. Tudi če bi US Janšo oprostilo, je kombinacija, ki bi bila res nevarna – njegova volilna zmaga in oprostitev – že nepreklicno mimo.

Sicer pa nikakor ni nujno, da bi ustavno sodišče odločilo Janši v prid, prej nasprotno. A tudi če bi ga oprostilo, bi večina javnosti bolj dvomila o sodišču kot verjela v Janševo nedolžnost.