Habemus Cerar

Janko Lorenci

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Kolumna

To so bile volitve nekaj pomembnih prelomov.

Prvi je konec mita in moči Janše in njegove stranke. SDS je v slepi ulici: brez Voditelja bi se sesula, z njim pa caplja na mestu ali nazaduje – na teh volitvah je izgubila dramatično število volivcev. Zdaj govori, da so volitve nelegitimne, čeprav je na njih sodelovala, kot bi lahko sodeloval tudi Janša, če bi sodišče zaprosil za odlog zapora; a hotel je veljati za mučenca. Sdsjevci so najprej rekli, da bodo parlament bojkotirali, potem so sklep čudaško zamrznili. Plače bi seveda vlekli v celoti.

Take in podobne norosti kažejo, v kakšni godlji in šoku je stranka in kako samomorilsko politiko vodi JJ. S svojo strategijo destrukcije ni mogel zmagati, če bi volitve po naključju dobil, pa ne bi mogel sestaviti koalicije. V bistvu gre za samoizobčenje, za prelivanje destrukcije v samodestrukcijo.

Janšev zaton prinaša Sloveniji blagodejne posledice: manj neoliberalizma (to se pri njem običajno pozablja), manj histerije, ublažitev političnega razkola, možnost za rast normalne desne stranke, lažje doseganje nacionalnih konsenzov, kjer so potrebni.

Drugi prelom je parlamentarni preboj Združene levice – prve res prave politične alternative ne samo vsej etablirani politiki, ampak tudi kapitalizmu. Pomenljivo je, da je ZL podprlo precej mladih volivcev. Stranka politične scene ne bo hudo pretresla, začela pa jo bo spreminjati. V koalicijo ne more in niti ne sme, če noče izdati svojih osnovnih načel in zahtev. Njena vloga bo v tem, da udomačuje idejo socializma, se uči politične obrti in je dežurna slaba vest zanikrnega neoliberalnega kapitalizma na slovenski način. Če bo načelna in spretna, lahko postane močna stranka.

Tretji – potencialni! – prelom je grmeča zmaga SMC, bolj gibanja enega moža kot stranke. Cerar je nekaj koristnega že dosegel: preprečil je zmago SDS. Njegova visoka zmaga pa prinaša problem – slabo je, da vse tako visi na eni osebi, da ima ta oseba tako politično moč, hkrati pa se ne ve, kaj vse zagovarja. No, nekaj je pri tem novincu vendarle jasno: slovenske politike drastično ne bo spremenil; ne more postati novi janša, a tudi slovenski roosevelt ne. Ta elementarna predvidljivost, povezana z osebno neomadeževanostjo in poudarjanjem sredinskosti, mu je, skupaj s splošnim odporom, kar gnusom do etablirane politike, prinesla vrtoglavo visoko zmago.

Realnost neke politike delajo tudi detajli. Dosedanje Cerarjevo izmikanje se končuje. Nekaj o profilu stranke bo povedala že sestava koalicije, še več pa kadrovska imenovanja. Tu je pomanjkanje štrlečih, že trdno zasidranih ljudi okoli Cerarja svojevrstna prednost: ker samoumevnih kandidatov ni, si bo lahko pomagal s sposobnimi in nediskreditiranimi ljudmi iz različnih okolij. Če bo to hotel in zmogel. Dobro kadriranje bi pokazalo, da je premier odprt, se zaveda lastnih pomanjkljivosti, hkrati pa je dovolj samozavesten.

Novi mandatar lahko sestavi številčno močno koalicijo. A tu bo pred tradicionalno težavo: širša kot bo koalicija, bolj bo raznorodna in notranje konfliktna. V njej ne bo SDS in ZL, vanjo pa zanesljivo ne spada niti NSi, stranka, ki je v ostrem nasprotju s svojimi krščanskimi koreninami trdo neoliberalna in edina voljna povezovanja s SDS.

Resen program in – bolj nenavadno – nazore in profil bo SMC dobivala šele zdaj, tudi s pomočjo koalicijskega dogovarjanja. Nekaj se zdi jasno: kljub deklarirani sredinskosti bi moralo vodilno stranko in s tem koalicijo tudi v socialnoekonomskem pogledu vleči na levo – vleči ne deklarativno, ampak vsebinsko. K temu spadajo konec razprodaje državnega premoženja kar povprek, stop za krčenje javnega sektorja, socialna občutljivost, bolj suveren odnos do EU itd.

Nekaj bi lahko k taki usmeritvi – upajmo – prispevali Cerarjevi lastni nazori, nekaj pa verjetni koalicijski partnerji. Predvsem pa to zahteva ekonomski in socialni položaj: potreba po definitivnem koncu zujfastega varčevanja in slepega klestenja javnega sektorja, naraščajoča revščina, težave srednjega razreda, izseljevanje. Pravičnosti, ki jo tako poudarja Cerar, brez večje družbene enakosti ni.

Če bi si Cerar za finančnega ministra omislil neoliberalca, kakega čuferja ali šušteršiča, bi neizbežno zgrešil obljubljeno smer večje družbene pravičnosti. Mrak, menda resen kandidat za novega finančnega ministra, je škandalozno dopuščal prihod trojke in se zdi povsem neodporen proti bruseljskim komandam. Upanje zbuja, da je ena prvih strankinih ekonomskih glav Kešeljević.

Volitve je sicer zaznamovala nizka volilna udeležba, zelo slabo znamenje. To pomeni, da vedno večje število nevolivcev dopušča vedno manjšemu številu volivcev, da izberejo karkoli in kogarkoli. Naraščanje volilne abstinence vodi v še bolj samozadostno, kapitalu in lobijem podrejeno politiko.

Velika večina tistih, ki se jim še ljubi na volišča, ni prekucniška ali revolucionarna, čeprav nezadovoljstvo s politiko in tudi s sistemom, kot kaže vzpon ZL, narašča. Lahko bi rekli, da je ljudstvo glede na nazadovanje Slovenije še premalo jezno, premalo zahtevno in preveč lahkoverno, saj mirno hazardira z neznanimi obrazi. Res mu kaj veliko drugega niti ne preostane. A koga bo volilo, če ga bo razočaral tudi MC?

Naš novi voditelj bi moral biti več kot dovolj posvarjen. Zdaj se izkustveno ve: če nove stranke razočarajo, jih volivci neusmiljeno izbrišejo. Jasno je tudi, kaj ti volivci želijo in nagrajujejo – osnovno poštenost, enakost, socialno varnost. To bolj diši po socializmu kot neoliberalizmu.