Kar naj bo poslanec

Vlado Miheljak

1. 8. 2014  |  Mladina 31  |  Dva leva

»L 89 v SFRJ sem se lahko po enem tednu zaporne kazni sam vozil na delo v Lj. Tudi v SRS danes to možno za druge, zame pa baje ne.«
— Zapornik št. 1 je tvitnil, da bolj kot aktualno ceni kazensko politiko bivše SFRJ

»L 89 v SFRJ sem se lahko iz zapora udeleževal seje IO SDZ, kongresa SDZ, bil izvoljen za PP SDZ in sam hodil na delo na MikroAdo.«
— Zapornik št. 1 je tvitnil, da je bila SFRJ obljubljena dežela za politično udejstvovanje obsojencev

Rezultati kažejo, da se glasovanj v državnem zboru najredkeje udeležujeta oba nekdanja premiera Janez Janša in Anton Rop (SD). Prvi je manjkal na 31 od 40 glasovanj.
— Delo, 27. 7. 2009

Bojim se, da sem s svojim stališčem med tistimi, ki niso politični verniki, bolj osamljen, a sem odločno za to, da JJ zasede in ostane na mestu poslanca državnega zbora. K temu me ne sili prepričanje, da je mož nedolžen ali da je slovensko sodišče krivično izreklo pravnomočno sodbo, ampak nasprotno. V parlamentu naj sedi, ker je pravnomočno obsojen.

Pri tem izhajam iz ideala sestave parlamenta v proporcionalnem sistemu. Ta naj bi bila taka, da čim bolj zajame oziroma reprezentira vse segmente in vse interesne skupine v državi. To kajpak ni enostavno, saj z 88 (oz. 90 poslanci) ne more pokriti vseh segmentov in interesnih skupin pluralne družbe. Zato je ovinek čez zadrego, da ena oseba hkrati prezentira različne skupine, ki nimajo a priori zagotovljenega sedeža. Na Hrvaškem denimo več etničnih manjšin skupaj dobi poslanca. Sicer pa osveščena politika skrbi, da na kandidatne liste postavi ljudi, ki se razlikujejo po barvi kože, etnični pripadnosti, spolni usmeritvi itd. S tem dosežemo učinek multiple identitete poslanca oz. poslanke. A redke so politične osebnosti, ki dejansko lahko hkrati (sicer neformalno) zastopajo različne interesne skupine. Janez Janša, ki ga v teh dneh tako kritizirajo zaradi nemoralnega vztrajanja pri osvojenem poslanskem mandatu, je idealen, saj lahko zastopa mejno skupino pravnomočno obsojenih kriminalcev, pa hkrati političnih kverulantov, ponarejevalcev, lažnivcev … Pestra, a redka kombinacija, še redkejša v hramu demokracije. Ker se v postmoderni participativni demokraciji vse bolj uveljavlja slogan »nič o nas brez nas«, je gotovo pomembno, da vemo, kaj denimo gospodje lopovi menijo o tem ali onem zakonskem predlogu, ki jih zadeva. Ker je Miro Cerar napovedal brezkompromisen boj proti korupciji in kriminalu, je že pomembno, kaj o načrtovanih ukrepih in zakonskih novelah menijo tisti, ki nosijo hipoteko korupcije. Pač, nič o nas brez nas. A tu nastane problem, če že ne univerzalen, pa vsaj problem konkretnega poslanca. Namreč, problem slabe udeležbe JJ kot nekdanjega poslanca na sejah in glasovanjih. V državnem zboru sicer ne vodijo evidence prisotnosti posameznih poslancev na sejah, a posredno je iz zapisnikov in glasovanj možno razmeroma dobro rekonstruirati prisotnost posameznih poslancev. Tako so različni mediji že večkrat izpostavljali JJ kot poslanca, ki se je najmanj udeleževal sej državnega zbora v prejšnjih legislaturah. Denimo, Delo je v mandatu 2008–2011 na vzorcu 40 parlamentarnih glasovanj preverjalo udeležbo in ugotovilo, da je bil absolutni prvak v neudeležbi Janša, ki je manjkal kar 31-krat. No, morda bi se ga dalo v novi vlogi arestanta poslanca disciplinirati, na primer tako, da bi mu po zapisnikih sej in izpisu prisotnosti na glasovanjih v primeru odsotnosti sankcionirali nadaljnje izhode in bonitete.

Sam menim, da je večji problem kot prisotnost redkih legalno izvoljenih pravnomočno obsojenih nepridipravov v DZ delovanje parlamentarne večine. SMC, Stranka Mira Cerarja, je že pred volitvami napovedala, da bo v primeru zmage skušala sestaviti koalicijo širokega spektra. To je bila tudi ena redkih konkretnih zavez v množici kar najbolj posplošenih, brezvsebinskih stališč in opredelitev. In v teh dneh je opaziti, da si Cerar nadvse prizadeva, da bi spravil NSi v koalicijo. Mediji poročajo, da je desni stranki NSi, ki mu manjka za umetniški vtis pluralne koalicije, pripravljen popuščati in ugoditi veliko bolj kot drugim potencialnim in verjetnim partnerjem. Pri tem se praviloma omenja družinski zakonik. Pač, poleg splošnih floskul o razbremenitvi gospodarstva in nižanju davkov se kot najbolj konkretna zahteva NSi pred vstopom v koalicijo omenja nedotakljivost obstoječega družinskega zakonika. Torej z zamrznitvijo družinske in partnerske regulacije NSi izsiljuje Cerarja. A le na videz. Zahteva oz. pogoj NSi za Cerarja ni samo sprejemljiv, ampak nadvse dobrodošel. Služil mu bo za alibi pred lastnim članstvom in lastnimi volivci. Svojo anahrono konservativnost na področju partnerskih zvez in posvojitev otrok (s strani istospolnih partnerjev), umetnega oplojevanja (OBMP) samskih žensk in celo zapletanje o že zdavnaj preseženi dilemi pravice do splava bo lahko levo liberalnim volivcem in članom stranke pojasnjeval z ujetostjo v neizogibni kompromis. In kajpak z manjkajočim družbenim konsenzom.