Čakanje na skalpel

Janko Lorenci

1. 8. 2014  |  Mladina 31  |  Kolumna

Kdo verjame sodniku, ki govori o pravičnosti in ne sodi po zakonih? Kdo verjame politiku, ki govoriči o sočutju do revnih in pomaga bogateti tajkunom? Kdo verjame branjevcu, ki ponuja maline, zgoraj lepe, spodaj gnile? Kdo verjame cerkvi, ki žebra božje zapovedi, a je politično navijaška, podpira socialno najbolj neusmiljene stranke, skriva svoje pedofile in se gre zanikrnega kapitalista?

Taki, se pravi slovenski katoliški cerkvi očitno ne zaupa niti papež Frančišek. Našo KC je obglavil, a še vedno ni postavil novega vodstva. Ko bo to storil, po informacijah iz različnih virov še letos, naj bi bil poseg radikalen – razbil bo mrežo kakih 30 do 40 duhovnikov, ki obvladuje celotno dogajanje v slovenski KC. Poseg naj bi zadel zlasti ljubljansko in mariborsko škofijo. Eno vodilnih imen te mreže bi utegnil biti kardinal Rode, ki so mu menda čez noč prepovedali dostop do vseh vatikanskih uradov.

To se torej šele ima zgoditi. V sedanjem brezvladju KC kljub vatikanski kazni strumno koraka po starih poteh. Pri tem še nikoli ni bila tako šibka in potrebna temeljitejše prenove. A kolesje v njeni glavi se očitno vrti tradicionalno klerikalno; na družbo hoče vplivati ne na podlagi vere in vernosti, ampak s svojo politično, ekonomsko, medijsko … močjo, z vzporednim sistemom, kar nekakšno religiozno državo v državi, ki jo je postopoma gradila od zloma socializma.

Z izbruhom krize, s sesutjem obeh Zvonov, s prihodom papeža Frančiška so se temelji te strategije sesuli, cerkev pa se je materialno in moralno znašla na psu. Že pred tem se je pod vplivom krize spremenil duh časa in prinesel pritisk na (samo)očiščenje elit. To se je deloma odrazilo v politiki, v pravosodju, v nastajanju politične alternative.

Vse to so bile – bi morale biti – idealne razmere tudi za spremembe v cerkvi. A ta se še naprej obnaša z refleksi (zanikrnega) kapitalista in (neuresničenega) oblastnika. Za njeno ujetost v klerikalnost je kriva tudi politika, ki ji je z denacionalizacijo najprej omogočila uresničitev materialnih skomin, potem pa z njo nenehno koketirala. Cerkev je pri tem – v ostrem nasprotju s krščanskim socialnim naukom in pogledi sedanjega papeža – najbolj podpirala najbolj neoliberalno usmerjene (desne) stranke, te pa so to trdoto skrivale pod plaščkom svojega domnevnega krščanstva. Gliha vkup štriha ali bolj nobel: similis simile gaudet.

Cerkev tudi po vseh dramatičnih pretresih ostaja negibna. Če jo, malo na silo, primerjamo s pravosodjem, lahko rečemo, da se to pod vplivom zaostrene družbene klime spreminja na boljše zaradi sprememb znotraj sebe. Politika se zaradi krize, volje volivcev, impulzov iz EU … če ne že spreminja, pa vsaj temeljito preureja. Naša cerkev je za spremembe, rojene iz nje same, očitno manj dovzetna celo od zloglasne politike.

Drugače je z vplivi iz tujine. Vatikan je za našo cerkev zaradi hierarhične organiziranosti katolicizma bistveno bolj odločilen kot Bruselj za slovensko politiko. A tudi njegova intervencijska moč je omejena. Jedro sprememb ne more biti drugje kot v morebitnih globljih premikih doma. Vendar jih lahko, kot se zdi, sproži edino oster, čistilni poseg Vatikana. Tvor naj bi bil prerezan v prihodnjih mesecih. V slovenski KC so ljudje (ta čas na obrobju), ki bi jo lahko dostojno vodili, vendar so nekateri med njimi ponudbe iz Vatikana že zavrnili, saj vedo, da bo odpor velik, spremembe pa počasne. A slovenskega »frančiška« bo tako ali drugače treba najti. »Frančišek« iz pravega testa bo ponudbo tudi sprejel.

Ustavno sodišče je v neki svoji razsodbi reklo, da je cerkev koristna družbena ustanova. To je sporna trditev, ki bi se morala glasiti: lahko bi bila koristna. Taka bi bila, če bi se resno zavzemala za socialnost, družbeno higieno, solidarnost itd. Se torej postavila na stran večine in na družbo delovala blagodejno.

Zdaj jo pomaga kvariti: spodbuja neenakost, krepi politični razkol in histerijo, širi hinavščino in dvojno moralo, s svojim zgledom navija za materialnost, potrošništvo itd. Vse to je daleč od božjih zapovedi o skromnosti, ljubezni do bližnjega, solidarnosti.

To je eno. Drugo je zveza med vlogo cerkve in vero, vernostjo. Oboje dolgoročno ne more shajati brez svojega »tehničnega« nosilca – cerkve, ki drži v obtoku verske nauke in tradicije, skrbi za bogoslužje itd. Toda vera in vernost najbrž še teže živita in preživita s cerkvijo, ki od vseh naših institucij najbolj izstopa z dvojno moralo in pred očmi vseh tepta lastne nauke.

Gledano tako je cerkev, ki ni zgolj abstraktna ustanova, ampak duhovščina s konkretnimi imeni in priimki, najhujši sovražnik vere, saj počne skoraj vse tisto, kar vera prepoveduje, in ne počne skoraj nič od tistega, kar vera zapoveduje. Vernost v Sloveniji torej v marsičem živi naprej ne zaradi cerkve, ampak kljub njej. In tudi zato neizbežno hira. To se med drugim kaže v zmanjševanju števila novomašnikov (letos manj kot 10) in vernikov (njihovo število se je od osamosvojitve do danes prepolovilo).

Verjamemo, da je mirna vernost sama po sebi za posameznika in za skupnost dobrodejna, vsekakor pa nekaj normalnega. Toda ob bednem stanju, kar razkroju naše KC (vse niso take!) bi bilo dobro, da bi bili tisti, ki vzgajajo otroke v vernike, previdni; opozarjajo naj jih, da ima bog po navadi prav, cerkev pa se čudno pogosto moti in dela skoraj vse narobe. Samo tako bo zrasel do nje kritičen in aktiven vernik – tak, ki jo lahko edini prisili k preobrazbi.

Če da cerkev kaj na boga in svoje preživetje, se bo spremenila.