Narod si bo sodbo »plačo« sam

Vlado Miheljak

8. 8. 2014  |  Mladina 32  |  Dva leva

Novinar: Želeli ste avdienco pri predsedniku republike, pa vas je zavrnil?
Masleša: Da, ocenili smo, da se je nujno odprto pogovoriti o teh vprašanjih, vendar je predsednik ocenil, da bomo to lahko storili kasneje, da je za to še čas. (Mladina, 13. 6. 2014)
— Predsednik republike nima časa za predsednika vrhovnega sodišča

V Uradu predsednika republike Boruta Pahorja so potrdili neuradne informacije, da se je predsednik v četrtek popoldne pogovarjal z obsojenim prvakom SDS Janezom Janšo, le dan pred odhodom na prestajanje zaporne kazni na Dob. (Delo, 21. 6. 2014)
— Predsednik republike si vzame čas za pravnomočno obsojene kriminalce

Iz Urada predsednika republike so za STA potrdili, da je Pahor sprejel predstavnike odbora, ki so mu izročili peticijo. (STA, 1. 8. 2014)
— Predsednik republike si vzame čas za zagovornike pravnomočno obsojenih kriminalcev

Po neizvolitvi nekaterih standardnih poslancev iz prejšnjih sklicev je v državnem zboru nastala velika praznina. Kot kolumnist bom pogrešal zlasti Jerovška in Pukšiča. Brez njiju državni zbor preprosto ne bo več to, kar je bil. Seveda bo še vedno cel kup nadležnih poslancev, a takih, ki bi z nadležnostmi spravljali gledalca oziroma poslušalca v dobro voljo, ne pa v obup, verjetno ne bo več. Vsaj zame je bil eden od vrhuncev slovenske parlamentarne zgodovine zasliševanje pisatelja in domnevnega skrajneža Partljiča. Partljič je nedvomno duhovit človek, a veličino temu zaslišanju pred parlamentarno komisijo za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin je dal Jerovšek, ne mariborski literat. Tako kot so svoj čas dali čar zasliševanju Bertolta Brechta pred odborom predstavniškega doma za protiameriške aktivnosti butasti zasliševalci, ne umetnik sam (o tem sem pisal v Mladini, št. 13, 2014).

Jerovšek in Pukšič sta bila neločljiv parlamentarni tandem, zato je bilo nekako logično, da sta po zadnjih volitvah družno izpadla iz parlamenta. No, ob bridkem slovesu je Pukšič še enkrat dokazal svoj literarnoteoretski domet in talent ter citiral Cankarja, da bi pojasnil zmoto volilnega telesa. »Narod si bo piso sodbo sam,« je v kleni spodnještajerščini svaril televizijske gledalce. Jaz pa sem podobno narečno obarvano odvrnil v televizijski zaslon: »Kaj piso, plačo bo, plačo!«

No, bizarnosti z odhodom spodnještajerskega parlamentarnega tandema ne bo konec. Težava pa je, da štafetno palico prevzemajo tisti, ki po funkciji niso predvideni za politične burkače. Denimo predsednik republike. Načelno velja, da se je treba izogibati kritičnim mnenjem in ostrim dovtipom o predsedniku republike. A da bi lahko bili zadržani v mnenjih in sodbah, bi moral biti zadržan tudi on. Predsednik republike ima težave. Težave, ki niso toliko politične, kolikor so identitetne, psihološke. Patološka potreba po všečnosti, priznanosti, ki presega vse, v politiki že tako ohlapne okvire. Še ko je bil predsednik vlade, se je ob napovedi nacionalistov, da bodo z referendumom ustavili vstop Hrvaške v Nato, denimo šel v Maribor pogajat z vodjo navijaške skupine Viol in Hervardov Andrejem Šiško, ki je ravno takrat sedel v zaporu v Rogozi pri Mariboru zaradi poskusa umora. Takrat se je morda še zdelo, da gre za ponesrečeno ravnanje v paniki pred napovedanim referendumom. Kasneje se je izkazalo, da Pahor pač v nekaterih kontekstih in v odnosu do posameznih ljudi preprosto »zmrzne«. Najpoprej in najpogosteje v razmerju do Janeza Janše. V javnosti nenehno krožijo špekulacije, za kaj Janša drži Pahorja. Menim, da ga nima za kaj držati. Gre pač za tipično sadomazohistično razmerje. Bolj ko ga Janša ponižuje, šeška, bolj servilen in navezan je. V zadnjem času se je to še stopnjevalo. Predsednik republike, ki si ne vzame časa za predsednika vrhovnega sodišča, nekaj ur pred odhod na prestajanje zaporne kazni (menda debelo uro) klepeta s pravnomočno obsojenim. In še več. Potem ko se je nekaj deset Janševih vernikov po obleganju vhoda državnega zbora, kjer so s pljuvanjem in zmerjanjem onemogočali normalen prihod poslancev na konstitutivno sejo novega sklica, premaknilo pred predsedniško palačo, je njihovo delegacijo sprejel sam predsednik in jim sporočil, da »vsi živimo v državi, v domovini pa živimo samo, če jo jemljemo za svojo; vsi si moramo prizadevati, da bi živeli v domovini«. S takim ravnanjem predsednik republike zabija žeblje v krsto pravne države.

Sploh ne gre za to, ali se bo nazadnje Janši uspelo izmazati, ampak za vprašanje elementarne politične kulture. Kako lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen za korupcijo v času opravljanja politične funkcije, sedi v parlamentu? Kako lahko predsednik države z njim druguje in se javno rokuje? Kako lahko v medijih preživi politik, ki se hoče izmazati z izločanjem dokazov, ki ne govorijo njemu v prid? Si predstavljate, kaj pomeni za politično kulturo dežele, da nekdo ostaja v politiki zato, ker ga za evidentne grehe formalno ni mogoče preganjati? Enkrat zato, ker je primer zastaran (preprodaja orožja), drugič zato, ker očitni dokazi, pridobljeni skladno z zakonodajo neke druge dežele, pri nas ne veljajo, spet tretjič, ker neizmerne količine gotovinskega poslovanja pojasnjuje z abstraktnimi, knjigovodsko neizkazanimi zaslužki od prodaje knjig ter s posojili bogatega brata. Zakaj že bogatega?

Absurdno, veleposlanika v Avstraliji je predsednik republike odpoklical, ker je sedel za isto mizo s pedofilom, ki je kazen vendarle odslužil, sam pa druguje s pravnomočno obsojenim v korupcijski aferi. In ta obsojenec se lahko po mili volji vrača na kraj zločina ter med »službenim izhodom« iz zapora mimogrede še govori na mitingih proti pravni državi.

Res čudna dežela.