Naši mali thatcherji

Janko Lorenci

8. 8. 2014  |  Mladina 32  |  Kolumna

Smrt Margaret Thatcher, angleške premierke in matere privatizacije, uničevanja javnega sektorja, sindikatov ... je pospremila peticija, naj bo pokojna pokopana na zasebne, ne javne stroške. To bi bilo v skladu z njeno ideološko dediščino. Baronesa bi se s tem strinjala, je zapisal nekoliko zajebantski avtor peticije.

Podobna peticija bi lahko spremljala tudi naše dosedanje politične privatizatorje. Cerar je od prejšnjih vlad dobil slabo zapuščino. Sam napoveduje nadzorovano privatizacijo državnega premoženja, iz katere bo izvzeta samo infrastruktura. To je preohlapna in defetistična usmeritev, zgolj plitva korekcija dosedanjega poteka privatizacije. Ta ima dva izvirna greha. Škodljiva je sama po sebi (o tem kasneje), hkrati pa pomeni razprodajo državnega premoženja tujcem, ker je domačega kapitala premalo. Torej: privatizacija = razprodaja.

Telekom, že določen za prodajo, je zgovoren primer takega početja zunaj vsake pameti: je razvojno pomemben, velik, deloma infrastrukturen, visoko donosen. Njegov kupec bo z dobički poplačan v osmih do 12 letih. Če ga bo kupil špekulant, bo Telekomu pil kri in se poplačal še prej. Podjetje bo hiralo, država pa bo vsako leto ob čeden, zanesljiv kupček denarja od dividend.

Novi premier je očitno računal na volitve čez dve leti, zdaj ga dogodki prehitevajo z vseh strani. A če je dovolj moder in odporen, si bo za prioritete in velike odločitve vzel čas.

To velja tudi za privatizacijo-razprodajo. Kar se dogaja, je uničujoča stihija. Če jo namerava obrzdati, se mu vsiljuje več logičnih korakov.

Najprej je treba ugotoviti, kaj je z zloglasnimi zavezami Uniji ali posameznim članicam, da naj bi prodali tako rekoč vse državno premoženje. To je misterij, s katerim se na veliko manipulira, češ da bomo sicer izgubili verodostojnost, vznemirili finančne trge, razjezili EU itd. Nova vlada mora ugotoviti, ali kakršnekoli zaveze sploh obstajajo, ali so formalne in zapisane ali samo ustne oziroma zgolj bajke in povesti posrednikov, ki pri takih (raz)prodajah zaslužijo. In ali so sploh pravno veljavne ali pa so celo kaznive.

Še-premierka Bratuškova in še-minister Čufer sta to dolžna razkriti – tudi s pomočjo zdaj parlamentarne Združene levice, ki edina ostro nasprotuje privatizaciji. Če zaveze res obstajajo, so nastale s kombinacijo izsiljevanja EU (npr. s sanacijami bank) in naše klavrne servilnosti, ki je dopustila, da nam Bruselj ni dal niti ficka, komandiral pa bi vse.

Drugi korak: prodajo državnega premoženja je treba vezati na soglasje vlade ali parlamenta. Nadzorni sveti bank, holdinga, slabe banke, ki imajo pri prodajanju glavno besedo, niso zaupanja vredni, in vlada bo morala postaviti nove.

Tretji korak je izdelava strategije, ki bo povedala, kaj se morebiti prodaja kratkoročno, kaj dolgoročno, kaj pa sploh ne (tako ureditev ima npr. Finska). Strategija bi morala biti skrajno restriktivna in vezati bi jo bilo treba na porabo izkupička zgolj za občutno zmanjševanje dolga. To bi med drugim pomenilo prepoved prodaje v času nizkih kupnin.

Kriteriji strategije se zdijo na dlani: ne smejo se prodati podjetja, ki imajo velike mrežne učinke (Mercator), infrastruktura (HSE), podjetja z veliko nakopičenega znanja (Telekom) in seveda kokoši, ki nesejo v državno blagajno zlata jajca. Podobne ureditve veljajo v različnih članicah EU in Unija jih mora upoštevati.

Razmere za to, da se vse to naredi, so ugodne – voda nam ne teče v grlo, nakazano je gospodarsko okrevanje, lahko si sposojamo poceni denar. Nova vlada lahko postavi nova pravila, se pravno zavaruje in ustavi pogubno stihijo, ki jo drastično razgalja tudi prodaja Mercatorja in Heliosa.

Lahkomiselni, neodgovorni ali nevedni politiki se radi vdajajo skušnjavi: prodati, dobiti nekaj denarja, ki ga vedno povsod manjka, potem pa reči: bo že kako. Pa ni in ne bo. Privatizacija (razprodaja) je v osnovi velikanska ukana, za družbo kot celoto dokazano škodljiva, toliko bolj zdaj, ko je za prodano mogoče iztržiti malo. Med drugim krči skupno dobro, to pa klesti dohodke države, slabi njeno socialnost, povzroča vedno večjo neenakost doma in izgubljanje suverenosti navzven; če vsa vitalna področja obvladujejo tuji lastniki, lahko država opusti vsako misel o uravnavanju gospodarskega preživetja, kaj šele razvoja, na primer zaposlovanja mladih strokovnjakov doma, saj bo prodanim podjetjem preostalo le še »štancanje«, odločitve pa se bodo sprejemale in znanje ostajalo v centrali, pri lastniku. Kolonialni status bo postal neizogiben. Taka razprodaja je zato obupno destruktiven, prav saboterski proces.

Se Cerar tega zaveda? Če je kolikor toliko odgovoren in poučen, je dolžan presekati ta ritualni ples ideologije, pritiskov EU in brezmejne lakomnosti domačih vračev-akterjev, ki pri prodajanju tujega (ne svojega!) premoženja mastno služijo in politiko silijo v prodajo, škoda za državo pa jih baš briga. Tu gre za lobije, posrednike, medije, svetovalce, revizorje … Pri prodaji Mercatorja, na primer, je za finančni del skrbela Alta, za odvetniške storitve pisarna Jadek Pensa, za medijsko podporo Finance, RTV itd. Ta nori ples pa seveda omogoča predvsem politika, tudi njeno vse bolj sprevrženo nezaupanje vase, saj še sama ne verjame, da lastništva ne bo zlorabila, in ga raje proda. To je že stvar za psihiatre.

Nova vlada mora poiskati nasprotje fetiša in fatalizma privatizacije-razprodaje: zdrav model in prakso upravljanja državne in javne lastnine. Cerar ima objektivne možnosti za tak preobrat. Če se ga ne loti, bo škodljiv, če mu uspe, bo za Slovenijo in zase koristen politik.