Črna kapica in rdeči volk

Vlado Miheljak

14. 8. 2014  |  Mladina 33  |  Dva leva

»Predlog za uvedbo socialne kapice je v zdajšnjih socialnih razmerah vsaj nedostojen, posebno še, če ga predlagajo tisti, ki bi od njega imeli koristi; nevarnost, da bi brez socialne kapice odšli prodajat svoje znanje v tujino, ni prav velika. Precej večja je, da bodo odšli tisti, ki po študiju ostajajo brezposelni in kapice ne rabijo.«
— Dr. Jože Mencinger verjame v učinkovitost socialne kapice za najbogatejše

»Govorjenje o tem, da socialna kapica pomeni razbremenitev najbogatejših, je netočna. Pomeni predvsem razbremenitev srednjega razreda. ... Socialna kapica prispeva k novim delovnim mestom, saj v državi zadrži inženirje in druge raziskovalce, ki s svojim znanjem in iznajdbami ustvarjajo nova delovna mesta. Izpad v proračunu, ki ga povzroči socialna kapica, je nadomeščen s prispevki iz naslova novih delovnih mest. S socialno kapico nihče nič ne izgubi, vsi pa lahko pridobijo.«
— Matej Tonin o socialni kapici kot zdravilni zeli neoliberalne ekonomije

Pravzaprav ni jasno, kako je do tega prišlo. Novi gospodarski program NSi je konsistenten – konsistenten za kakšno radikalno neoliberalno stranko. Denimo za stranko delodajalcev, kakršna je nemška FDP ali (Bog pomagaj) kakršna je bila slovenska Državljanska lista. Ampak kako so slovenski krščanski demokrati prišli do teh idej? Vsekakor se niso zgledovali po novem kurzu vesoljne cerkve revežev, kot jo radikalno zarisuje rdeči papež Frančišek, ampak prej po pogoltni slovenski RKC.

Poenostavljeno odpuščanje delavcev, pospešena privatizacija javnega zdravstva in šolstva, davčne razbremenitve kapitala in povrh še socialna kapica, ki neskrupulozno od revnih zahteva solidarnost z bogatimi. Zdi se, da jih je nekdo grdo nategnil. To se hitro vidi, ko Ljudmila Novak in njen podmladek (Tonin, Vrtovec …), potem ko je v evropskih in svetovnih merilih že zdavnaj doživela fiasko, navdušeno prodajata mantre neoliberalne politike v najbolj nerafinirani, surovi obliki. In hkrati Ljudmila Novak prostodušno opleta s pojmom socialnotržnega gospodarstva, ki je nekakšen zaščitni znak nemških krščanskih demokratov. A zdi se, da je Novakova pojem absolvirala kar iz slogana, izpisanega na stekleni fasadi strankine centrale v Berlinu (Konrad Adenauer Haus), kajti gospodarski program, bolje krilatice, s katerimi je Novakova nagovarjala volivce in s katerimi je šla v koalicijska pogajanje s Cerarjem, so korak nazaj od nemškega krščanskodemokratskega izvoznega artikla, ki je Evropo učil oblikovanja tvorne kohabitacije med liberalnim tržnim modelom in socialno občutljivo državo. Ideja temelji na nemškem konceptu »socialnotržnega gospodarstva« Müller-Armacka, ki ga je v procesu povojne revitalizacije nemške ekonomije in družbe povzel gospodarski minister, kasneje podkancler in na koncu »Zigarrenkanzler« Ludwig Erhardt. Siloviti Erhardtov »wirtschaftswunder« je omogočil, da se je socialnotržni sistem izkazoval kot obetavni model kapitalizma s človeškim obrazom. Krilatica »Soziale Marktwirtschaft« je postal in ostal enostavčni program CDU/CSU in zdelo se je, da deluje; da je dolgoročna modelna rešitev ne le za Nemčijo, ampak tudi za Evropsko unijo, ker da temelji na domnevno bolj zdravih temeljih, kot naj bi jih premogli socialdemokratski modeli. Češ, odprta kompeticija odpravlja državni intervencionizem in kartelno monopoliziranje, ki pasivizirata ekonomsko in družbeno dinamiko; socializira razvoj in dobiček, a hkrati ohranja storilnostno motivacijo. Še leta 2009, ko je kriza vzniknila v vsej svoji razsežnosti, ko so se že začeli preigravati scenariji drastičnega oženja pravic, varčevanja, odpuščanj, je vodja frakcije CDU/CSU v nemškem Bundestagu Volker Kauder agitiral, da socialnotržno gospodarstvo nima alternative. A kot danes vidimo in vemo, tudi perspektive ne. Model se je osmišljeval na nenehni gospodarski rasti, ki je omogočala potrošno formo blaginje. Za čas in stanje ekonomske depresije pa nima rezervnega scenarija.

V tej brezperspektivnosti se krščanska demokracija (vsaj v Sloveniji) obrača nazaj k surovemu ekonomskemu (neo)liberalnemu modelu. In kot kamen modrosti prodaja omnipotenten pojem socialne kapice, ki dodatno obremeni revne, da bi razbremenila bogate. O. K. Ampak kako so prišli na idejo, da s socialno kapico pomagajo srednjemu sloju? Slej ko prej gre za hudo težavo z razumevanjem pojma srednjega sloja. Pravzaprav za najbolj banalno kategorizacijo glede na materialna merila (prihodke in imetje), ne pa socialno-kulturne in subjektivne (samo)uvrstitve. Srednjeslojna uvrstitev se danes vse manj odraža v materialnem statusu in perspektivi, vse bolj pa v življenjskem slogu, izobrazbi in nerealizirani potencialni kvalifikaciji. Prihaja intelektualna elita, armada visoko izobraženih prekarnih delavcev, ki iščejo zaposlitev kot natakarji, portirji, trafikanti, priložnostni prodajalci, obiralci na plantažah in nasadih, pomožni delavci pri obrtnikih, pa kot zdomski delavci … Pred našimi očmi se dogajata pavperizacija in proletarizacija srednjega sloja. In še huje. Glede na predloge limitov socialne kapice hitro izračunamo, da olajšave ne bodo zajele niti zaposlenih šolnikov osnovne in srednje stopnje, pa tudi univerzitetnih asistentov in docentov, mlajših raziskovalcev, zaposlenih v kulturni produkciji, kakor tudi ne nameščencev. Kje in kaj je potem tisti srednji sloj, ki mu gre krščanska socialna kapica nasproti?

Očitno v bran srednjega sloja postavljajo to isto neoliberalno doktrino in prakso, ki ga je uničila in ponižala.

Skratka: reveži, več socialne odgovornosti do bogatih, prosim!