Norosti

Janko Lorenci

14. 8. 2014  |  Mladina 33  |  Kolumna

Večina Slovencev se najbrž strinja, da je Slovenija dežela norosti, rahle blaznosti, bizarnosti. Primerov mrgoli.

Janša – Pravnomočno obsojeni kriminalec je poslanec. To je v dramatičnem nasprotju z zdravo pametjo, občutkom, kaj je prav in kaj ne, in tudi z duhom prava. Vprašanje za naše pravniške dlako-cepce: bi sploh začeli mrcvariti pravo, če bi bil v enakem položaju kot JJ kak anonimus? Ne bi. Dogaja se nekaj najhujšega: pravo se nateguje na kopito posameznika. Dostojna mandatno-volilna komisija bi JJ odvzela mandat in ustavnemu sodišču prepustila, da se osramoti, če se hoče.

Telekom – Politika prodaja tujcem državno premoženje, ki ga nujno potrebujemo za razvoj in vsaj zasilno suverenost. V Delovih pismih bralcev nekdo pravi, da bodo Slovenijo razkosali in razdelili med Avstrijo, Italijo in Madžarsko. To se fizično ne bo zgodilo, po svoje pa se že dogaja – z ekonomsko okupacijo. Zlasti v trenutnem brezvladju spominja uboga Slovenija na zatemnjeno krčmo, v kateri se kolje in krade (državno premoženje).

Samoimenovanje – Bratuškova je v zadnjih dveh mesecih postala sebičen kameleon. Njena slečena podoba je manj prijetna od oblečene. Juncker jo bo morda kljub pismu naših desnih evroposlancev (norost znotraj norosti) vzel za komisarko. A koga pravzaprav briga, kaj se dogaja v EU, pomemben je slovenski univerzum. Brez ambicij še-premierke bi medli Potočnik v Bruslju umrl od starosti.

Pahor – Zavrnil je pogovor s predsednikom vrhovnega sodišča, dan pred nastopom zaporne kazni po telefonu kramljal s kriminalcem Janšo in mu pozneje v parlamentu demonstrativno stisnil roko. Da bi to manj zbodlo v oči, se je prej rokoval z drugimi poslanci in jim ah-kako-pošteno gledal v oči. Predsednik države sesuva sodstvo! Kar počne JJ s surovo odkritostjo, dela Pahor pod krinko nasmehljanosti.

Pidi – To je ena izmed norosti starejšega datuma. Pidi so bili kljub svarilom vsiljeni del škodljive privatizacije na horuk. Danes so, z obema Zvonoma na čelu, večinoma mrtvi. V kategorijo velikih starih norosti, ki pa učinkujejo še danes, spadata tudi denacionalizacija in izbris izbrisanih.

Veliko slabih impulzov prihaja iz EU, ki nas sili v nekatere norosti in pogosto nori tudi sama. Svež primer so sankcije proti Rusiji v lastno (tudi slovensko) škodo. A tako je hotela Amerika. EU je njen hlapček, mi pa hlapček hlapčka. Popustiti občutku inferiornosti je slabo, iz tega se rojevata servilnost in slepo posnemanje.

Beseda norost ima močan, obtožujoč čustveni naboj. Lahko pa je tudi zavajajoča, ker je postala oznaka za vse. Včasih gre res za čiste norosti, a pravim norcem se odpušča. Opisane in podobne »norosti« pa so praviloma metoda, ki pravi: podpiraj velikega in bogatega, hodi po malem in revnem in brezobzirno rini naprej samega sebe. Prodaja »srebrnine« streže seriji sumljivih tipov. Denacionalizacija je bila predvsem darilo cerkvi. Janševe norosti niso izbruhi blage duševne motenosti, ampak sistem strahovanja, s katerim se ta človek na račun družbe rešuje iz godlje lastnih oblastniških, kriminalnih in psihičnih težav.

Osnovni motiv »norosti« se prepleta s pohlepom in podkupljivostjo, okostenelostjo institucij, oportunizmom, mimikrijo. Velike norosti so tudi po krivdi medijev z drobnimi nepravilnostmi ali škandalčki premešane v nepregledno gmoto, ki nenehno buta v družbo in veča zmedo. Etablirani politiki pride to izenačevanje norosti prav.

V grobem se število norosti prej veča kot manjša. To pomeni, da so slabo prepoznane, diagnosticirane in sankcionirane – pravno, sociološko, moralno, prek volitev. Normalni instinkti večine kljub zmedi niso usahnili in zgražanje (čeprav je veliko tudi svetohlinskega iz ust različnih zajedavcev) nad vsesplošno norostjo postaja množično. To je napredek, ker vedno bolj izraža jezo na sistem in bolestno prakso njegovega izvajanja. Stvari se pomikajo v dve smeri. Po eni strani volivci vedno bolj surovo premetavajo politično sceno, tu so novi socialisti kot prvi resni organizirani kritiki sistema, pravosodje deluje nekoliko boljše, glavnina politike je za zdaj izobčila Janšo … Temu nasproti stoji velikanska inercija bolnega statusa quo z etablirano politiko na čelu.

Tu se skriva bistveno vprašanje za Cerarja in prihajajočo oblast: ali bo hotel ta status quo ohraniti ali pošteno korigirati. Ureditve, sistema samega se seveda ne bo dotaknil in v toliko je utrjevalec statusa quo, zavora. Vendar je mogoče izboljšave doseči tudi znotraj sistema – o tem navsezadnje priča dejstvo, da imamo spodobnejše in zanikrnejše kapitalizme in da se tudi naši socialisti zavzemajo za postopne spremembe. Prostora za pozitivno delovanje je torej dovolj. Težava je v osnovni naravnanosti. Cerar stavi vse na večjo pravnost, na moralne in kulturne spremembe, bistvo pa je vsaj toliko ali bolj v socialno-ekonomskih. Zato bi nekaj storil že, če bi pomagal začeti resen dialog o razmerju med temi sklopi.

Za zdaj kaže, da ne razmišlja v teh dimenzijah. Ker je premožen pripadnik visokega srednjega razreda, je morda neobčutljiv za večanje socialnih razlik, sicer čisto demokratičen in toleranten, obenem pa prežet z neoliberalnimi mantrami. A bo moral zlesti iz dosedanjega udobnega, varnega omota, pogledati vso grdo realnost in jo korigirati. Kot premier je to dolžan. In brez tega ga bo najkasneje v štirih letih odneslo.

Cerarja ne gre kar takoj odpisati – vso svojo paleto bo šele razkril in najbrž se bo tudi učil. A že zdaj je jasno, da bo treba na njegovo vlado izvajati močan, nenehen pritisk. Politiko je treba zamenjevati, dokler ne dobimo boljše. Ta norost je zaželena.