Vlada strokovnjakov

Vlado Miheljak

29. 8. 2014  |  Mladina 35  |  Dva leva

»Če bi živeli v nekem normalnem času, bi vsi v dvorani želeli čim več uspeha velikopoteznemu vladnemu programu, ki bi moral biti predstavljen. Žal pa ne živimo takšnega časa. To, da vas jaz nagovarjam, je eden izmed dokazov za to. Nikoli se ni zgodilo, da bi v imenu opozicije govoril zapornik … Smo na neki točki brezpravnosti in jaz za govornico sem živi dokaz za to.«
— Predstavnik zapornikov v državnem zboru opozarja na anomalije pravne države (MMC TVS, 25. 8. 2014)

»Jeans definitivno ni primeren. To so dogodki, na katere se vedno pride v oblekah, ker je to znak spoštovanja in odgovornosti vsakega posameznika. Verjetno tudi sam do sebe nisi odgovoren, če prideš tako oblečen. Tudi ko greš na pogreb, ne oblečeš mini krila. Od moških se v takih situacijah pričakuje, da so oblečeni v obleko in imajo kravato. S tem pokažejo resen odnos, saj to ni tako, kot bi šel na kavo.«
— Stilistka Metka Reberšak o nekompetentno oblečenih politikih (Žurnal 24ur, 27. 8. 2014)

Da so politiki uniformirani kot amiši ali kakšna druga sekta, ki jo obeležuje rigidni dress code, je preteklost vsaj od 6. marca 1983, ko so nemški Zeleni s cvetličnimi lončki v rokah provokativno vkorakali v nemški (takrat še Bonnu locirani) parlament. Bradati, dolgolasi poslanci, nagajivo kuštrave poslanke. Vsi nekonvencionalno oblečeni, v jeans, v raztegnjene puloverje, brez kravat. Edini, ki se je malo razlikoval, je bil legendarni advokat, ki si je med drugim upal braniti RAF-ovce, Otto Schily, ki pa je tudi sicer nekoliko odstopal po mentaliteti in kot t. i. »realos« (zmerljivka v občevanju med zelenimi) čez nekaj let prestopil h konvencionalni SPD.

Rigidni nemški Bundestag, v katerem so desetletja po vojni delili plen zgolj CDU/CSU, SPD in FDP, je bil razdevičen. In ko je poldrugo leto kasneje Joschka Fischer, nekdanji ulični bojevnik in pripadnik t. i. Putzgruppe oz. Putztruppe, ki se je zaščitena z motociklističnimi čeladami in palestinskimi rutami čez oči na demonstracijah pretepala s policijo, prisegel kot novi okoljski minister zvezne dežele Hessen v kavbojkah, oguljenem suknjiču in belih teniskah, je bila podoba primernega videza politikov dokončno relativizirana. Ponošene teniske so kasneje postale najbolj atraktivni eksponat muzeja nemškega čevljarstva v Offenbachu, Fischer pa je leta 1998 še enkrat prisegel. Takrat, v elegantni sivi Armanijevi obleki in kravati, kot zunanji minister v prvem Schröderjevem kabinetu. Danes se v nemški in nasploh evropski visoki politiki nihče več ne sprašuje o tem, kaj se spodobi obleči, ampak kaj in kako govoriti in kako izpričevati svojo kompetenco. K temu veliko pripomore tudi medijski pritisk. A ne pri nas. Pri nas novinarji leta 2014 (!) sprašujejo nekakšne stilist(k)e o tem, kaj se v politiki spodobi. In njihov odgovor seže do tja, do koder seže njihova kompetenca, da ne rečem pamet. Do cunj in cunjic.

Vstop ZL v slovenski parlament je trideset let po vstopu nemških Zelenih v Bundestag prav tako prinesel spremembe v šemljenju in retoričnih obrazcih parlamentarcev. A opustite upe, če ste pričakovali resnične spremembe v slovenski politiki. Vse bo tako – pravzaprav je že –, kot je vselej bilo. Požrte besede, barantanja, iskanje malih privilegijev. Politika, kot služenje javni stvari, je zgolj španska stena, paravan, za katerim poteka igra prestolov. Če so ljudje nesli svoj glas k Cerarju, da bi pripeljal nove ljudi in uveljavil nov slog vladanja, so se zmotili. Novi ljudje so kvečjemu maček v žaklju.

O.K. Vsak je za kaj strokovnjak, samo pravo področje delovanja mora izbrati. Denimo, lahko si vegan. Pač stvar osebne odločitve. A kot tak ne moreš biti vodja tehnološkega oddelka v mesni industriji. Izbrati moraš resor ali področje, ki je usklajeno z osebnimi kvalifikacijami in izkušnjami. Denimo, tako kot zapornik št. 1, ki v parlamentu zastopa majhno, a pomembno skupino pravnomočno obsojenih političnih kriminalcev in naj bi zasedel mesto v komisiji za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami. Prava izbira. Če ima kdo izkušnje v slovenski politiki z zlorabo teh služb, jih ima on. In če bo Cerar uresničeval napovedan brezkompromisni boj proti korupciji ter ugotavljanje političnih botrstev pri rojevanju bančne luknje, toplo priporočamo prav našega državnozborskega arestanta za predsednika obeh komisij. Nihče v DZ nima več izkušenj in kompetenc.

A naj vas Janševe nove, zelo utemeljene funkcije ne zavedejo. Je zgolj izjema, ki potrjuje pravilo nespodobnega trgovanja. Ne le Karel Erjavec, vsak politik je lahko vse. Vsak, ki je kdaj šel vsaj v kino, če že v teater, na koncerte in galerije ne hodi, je lahko minister za kulturo. Vsak, ki je vsaj nekaj malega trgal hlače v šoli, je lahko minister za šolstvo. Doktor Gantar naj bi postal minister za okolje. A to ni tisti sociolog dr. Gantar, ki se je desetletja raziskovalno ukvarjal z okoljem in prostorom, ampak doktor medicine …

Kot rečeno. Kdorkoli karkoli. Le da je naš.