Gospa z zastavo

Heni Erceg

29. 8. 2014  |  Mladina 35  |  Hrvaška

Primerjave so vedno nehvaležne, posebej še, če primerjate, koliko gorja je pretrpel kak narod ali posameznik. A vendarle so prav primerjave v pomoč, kadar želite dokazati, da vse žrtve niso deležne enakega sočutja in da jih medijsko in politično različno izrabljajo. Tako je tudi grozljiva usmrtitev ameriškega novinarja Jamesa Foleyja – eksplicitno dejanje zla, s katerim so skrajni islamisti pokazali, kako iz dna srca sovražijo zahodne vrednote in ki je upravičeno pretreslo tako imenovani civilizirani svet – dobila še drugo, političnopropagandno razsežnost. Amerika ima zdaj spet nove razloge za neusmiljene vojaške napade na Irak, po začetni osuplosti pa so se svetovni mediji nemudoma poenotili v mnenju, da je predvajanje posnetka Foleyjeve usmrtitve skrajno nemoralno dejanje, ker gledalca globoko pretrese. Zato so si le redki mediji drznili objaviti posnetek eksekucije. Tudi na Hrvaškem se je našel takšen portal, to pa je zelo vznemirilo sicer trdno speče moraliste iz docela opustošenega medijskega prostora. Takoj se je ostro odzvalo Hrvaško novinarsko združenje, nato pa še Svet za elektronske medije. Ta je od državnega tožilstva celo zahteval, naj ukrepa proti lokalnemu portalu zaradi hude kršitve etničnih norm.

Seveda bi zdaj lahko v nedogled razglabljali o svobodi govora, demokraciji in podobnem – predvsem, ker je bilo pozneje objavljeno, da je šlo za montažo, da se torej na posnetku samo dejanje usmrtitve ne vidi. Vendarle gre tu predvsem za neverjetno hinavščino, in to ravno v poklicu, katerega predstavniki so večidel najprej propagandistično opravičevali zares grozljive zločine, ki so se zgodili na domačem dvorišču, potem pa molčali o njih in tako – ob popolni brezbrižnosti pravosodja – pripomogli k temu, da se jih zdaj le še redko kdo spominja.

Črnogorec Bojan Vesović je bil star komaj 19 let, ko so ga po nesrečnem naključju vpoklicali v redno jugoslovansko vojsko točno v tistih usodnih devetdesetih letih, ko je bilo tako zaželeno roditi se kje drugje, na kakem drugem planetu ... Samo ne tu, kjer so Bojana sredi urjenja poslali na fronto v Bosno, tam pa je bil, popolnoma nevešč vojskovanja, takoj ranjen, nato pa ga je zajela hrvaška vojska – ki je v Bosni osvajala dele namišljene prihodnje velike Hrvaške – in ga kmalu pripeljala v splitsko taborišče Lora. Tu so se junaki z rožnim vencem okrog vratu nenehno izživljali nad njim, v odprte rane so mu vtirali sol, ga priklapljali na električni tok, rezali z nožem ... Preživeli taboriščnik iz Lore je pozneje pričal, da je »mali dobesedno ponorel od bolečin, ponoči je prepeval in potem kmalu umrl v nepopisnih mukah«. Seveda mučenja tega mladega, nedolžnega fanta, ki se je po naključju znašel sredi vojnih grozot, prav tako kot mučenja še številnih drugih, ki so jih trpinčili in ubili v tem splitskem taborišču, niso posneli, zato hrvaški novinarski ceh ni mogel nasprotovati javnemu predvajanju posnetkov. Toda prav medijsko prikrivanje zločinov je skupaj z vztrajnim pravosodnim zavlačevanjem in politično brezbrižnostjo pripomoglo, da so te dni – kot že večkrat v zadnjih 15 letih – tako imenovani proces Lora 2 zaradi nekega nepomembnega razloga znova preložili. Sojenje je bilo – čeprav so obstajali številni dokazi in pričevanja o mučenju in pobijanju civilistov v tej splitski temnici in čeprav se je preiskava končala – že leta 2007 prekinjeno, ker tedanji državni tožilec ni želel, da bi potekalo v odsotnosti nekaterih obtožencev. S tem je nedvoumno sporočil, da sojenja ne bo, če pobegne le eden od njih. To se je v resnici zgodilo, dva izmed zločincev sta še danes na begu, menda jima policija ne more priti na sled, čeprav je verjetneje, da vsi represivni organi zavestno onemogočajo, da bi se proces končal in da bi obsodili tiste, ki so del Splita spremenili v toponim zla, žalosten kraj pobijanja srbskih civilistov. Eh, dobro bi bilo vedeti, kako bi se državljani Hrvaške odzvali na posnetke (če bi ti obstajali) prefinjenega mučenja vse do smrti, in to množice ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili srbskega rodu. Bi jih skušala strokovna novinarska združenja obvarovati pred mučnimi prizori ubijanja, kot jih varujejo pred morbidnim izživljanjem islamskih skrajnežev nad ameriškim novinarjem, ki so ga ti prav tako zagrešili v imenu vere? Samo da temu občutljivemu narodu ne bi bilo neprijetno, posebej še tistim njegovim pripadnikom, ki so te dni, opogumljeni z vsesplošno sprijaznjenostjo z zločini nad civilisti kot prvino vojaške strategije, protestirali pred poslopjem splitskega sodišča. Nekdanji tovariši mučiteljev iz Lore, intelektualci, zaposleni v državnih ustanovah, sorodniki zločincev ... so pred televizijskimi kamerami spet govorili o »preganjanju junakov« in »mračnih silah, ki jih žene sovraštvo do Hrvaške«.

Še več, mediji so prostor uslužno odstopili soprogi enega od hudodelcev. Zavita v hrvaško zastavo je kričala, da so vsi, ki sodelujejo v procesu, izdajalci in da so bili vsi ujetniki v Lori teroristi. Novinarji gospe z zastavo seveda niso vprašali, kakšne vrste zločinec je bil neki njen someščan srbske narodnosti, ki ga je brez sodišča in brez sojenja njen mož na trdih tleh v Lori pretepel do smrti.

Prav ta zastava, ta sumljivi domoljubni modni dodatek, je opozarjala, da je razlika med islamskimi barbari v Iraku in civiliziranimi katoličani iz splitske Lore zgolj v tem, na kakšen način so se odločili usmrtiti »sovražnika« druge vere ali narodnosti. Bistvo pa je boleče enako – človekova smrt.