Revolucionarno

N'toko

5. 9. 2014  |  Mladina 36  |  Žive meje

Nič, kot kaže, nas čaka revolucija. Vsi pametni ljudje, ki kaj vedo o trendih, tako pravijo. A pozor, ta revolucija ne bo krvava razredna vojna, pač pa bo revolucija znanja. Pravijo, da nas bo v novo dobo popeljal tehnološki razvoj. Menda smo na pragu velikih sprememb, ki se napovedujejo malodane v vseh panogah. Spremenil se bo način, kako delamo, kako komuniciramo, poslujemo in se zabavamo, to pa bo prineslo čisto novo ekonomsko ureditev. Pozabite na politične razprtije med levimi in desnimi, na razredni in civilni boj! Pozabite na politike, svet zdaj spreminja tehnologija! Drzni mladi inovatorji so pometli z vso to staro ropotijo in odpirajo vrata v nov svet! Ste pripravljeni?

»Poglej, z novimi digitalnimi platformami zdaj lahko delo opravimo trikrat hitreje in se znebimo vseh posrednikov! To je revolucija!« nam ponosno razglašajo guruji novih tehnologij. Preprosti staromodneži, sinovi kmetov in obrtnikov, katerih možgani še niso povsem pripravljeni na osvoboditev, jih naivno sprašujemo: »Vau, a to pomeni, da bomo v prihodnosti delali trikrat manj?«

»V bistvu ne, bomo pa trikrat več proizvedli.«

»Aha, torej bomo imeli trikrat višje plače?«

»Najbrž ne, trg bo zasičen s proizvodi, zato se bodo plače morale znižati, če bodo podjetja hotela ostati konkurenčna.«

»A ... ampak bo pa ogromno novih delovnih mest, a ne?«

»Khm, no, v bistvu jih bo trikrat manj ... bodo pa stroški proizvodnje zato skoraj nični!«

»Torej bodo proizvodi zastonj?«

»To pa ne, saj potem podjetja ne bi imela dobička!«

»Torej bo država več zaslužila z davki na dobičke podjetij in razdelila denar ljudem?«

»Uf, ne, saj dobiček leži ravno v izogibanju regulacijam države.«

»Ampak kako bom s tem zaslužil denar?«

»Denar?! Mi ti ponujamo edinstveno priložnost, da sodeluješ v revoluciji, ti pa razmišljaš o denarju? No, zaradi takih, kot si ti, se svet nikamor ne premakne!«

Vedno sem z zanimanjem in optimizmom opazoval, kaj nam bodo prinesle nove pogruntavščine tech čarovnikov, a se mi danes, po desetletju tehnoloških revolucij na mojem področju, zdi, da že vnaprej poznam odgovore. Kot glasbeniku se mi je v zadnjih desetih letih ponudilo že nešteto platform, ki naj bi me lansirale na globalni trg, me povezale direktno s poslušalci in me osvobodile okovov nedemokratične glasbene industrije. Vsakih nekaj mesecev mi je bilo nekaj novega predstavljeno kot prihodnost industrije: Myspace, iTunes, Facebook, Twitter, YouTube, Bandcamp, SoundCloud, Beatport, Tumblr, Spotify, Deezer, Shazam ... Revolucija se nikoli ne konča. Le nedemokratičnost glasbene industrije ostane vedno ista. To namreč ves čas vodijo isti ljudje.

Ko gledam nazaj in se sprašujem, v čem so se pravzaprav razlikovale vse te platforme, pridem do precej banalnega odgovora: z vsako naslednjo obliko konzumiranja glasbe je industrija našla boljši način, kako glasbenikom ponuditi manj v zameno za njihovo muziko. Če sem pred desetimi leti snemal za lokalno založbo, ki mi je pokrila vse stroške, me dobro plačala in skrbela, da moja glasba pride do čim več ljudi, se danes pričakuje, da jo snemam na lastne stroške, ponudim brezplačno prek digitalnih platform in se prek družabnih omrežij sam odpravim v brezupno tekmo za pozornost globalnega trga z vsemi pop zvezdniki in LOLcati tega sveta.

Morda vas usoda glasbenikov ne zanima, a isti procesi zagotovo prihajajo v vašo panogo. Vsaka nova oblika dela, ki je nastala s tehnološkim napredkom, je najprej uničila tisoče delovnih mest, nato pa preostanek ponudila amaterjem, da jih opravljajo zastonj. Zdaj bankrotirani Kodak je na svojem vrhuncu zaposloval 140.000 ljudi, Instagram pa formalno zaposluje vsega 13 duš. Uber je prekariziral delo taksistov, AirBNB je monetiziral sivo ekonomijo oddajanja stanovanj, druge aplikacije (Feastly, TaskRabbit ...) pa odpravo strokovnih kriterijev širijo na tako rekoč vse storitve. Formalne šole menjajo online študije, zdravljenje se seli na health bloge, po kredite se odpravimo na Kickstarter ... Sprijaznite se, v digitalnem globalnem trgu postajate popolnoma nadomestljivi. Priča smo svetovni prekarizaciji dela, kjer smo domače posrednike zamenjali za tuje in spotoma še poslednje ostanke medčloveške delitve spremenili v molzne krave megakorporacij. Tehnologija napreduje z eksponentno hitrostjo, ljudje pa paradoksalno delamo vse več, za vse manj denarja in varnosti, ter prosti čas preživimo v trženju samih sebe. Živeli bomo krajša, revnejša in bolj stresna življenja od staršev. Kje je naša revolucija?

V obdobjih po obeh svetovnih vojnah so se gospodarske krize reševale z množično redistribucijo, odpisom dolgov in razširitvijo delavskih pravic, ki so botrovale nastanku srednjega razreda naših staršev. Pomislite, v 30. letih je bila uvedba štiriurnega delavnika realna zahteva delavskih gibanj, o kateri se je resno razpravljalo na nacionalni ravni (in to v ZDA!). Danes, ko imamo za to tisočkrat boljše tehnološke možnosti, si nihče v javnosti ne drzne predlagati česa takega. Delavsko organiziranje dojemamo kot utopično sanjarjenje lenih nostalgikov, rešitve pa iščemo v tem, da tisoč let stare prakse delitve spreminjamo v rentabilne dejavnosti, iz katerih delamo appe za pametne telefone. Kaj je na tem drznega in inovativnega? Očitno smo prva generacija, ki sami sebe dojemamo le še kot prodajalce in potrošnike. Uspelo jim je, da so nas prepričali, da se bodo naša življenja izboljšala s hitrejšim prenosom podatkov in novimi tržnimi prijemi. Si lahko počasi priznamo, da se niso? In da bo tudi v 21. stoletju za revolucijo vendarle treba na ulico? Imejmo jajca in v mainstream diskurz vrnimo ideje, ki ne služijo zgolj dobičkom korporacij, ampak opolnomočenju 99 odstotkov ljudi: krajši delavnik, univerzalni temeljni dohodek, odpis dolgov, plačano gospodinjsko delo, zadružništvo, delavsko soupravljanje in druge pojme, ki smo jih v nori dirki za zaslužek pozabili. Kajti brez družbene revolucije bo tehnološka revolucija prinesla le fevdalizem.