Danse macabre

Vlado Miheljak

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Dva leva

»Obljubim, da bom še ta mesec na kip svobode v New Yorku izobesil slovensko zastavo.«
— Borut Pahor je selektorju košarkarske reprezentance v primeru zmage nad ZDA obljubil klovnovsko točko

Grozljiv poraz Slovenije proti reprezentanci ZDA na svetovnem prvenstvu v košarki nam je odprl oči: pravzaprav že vse od 25. junija 1991 živimo v nekakšnem drugem polčasu. Če smo na začetku in pred njim verjeli v iluzijo, smo se v »drugem polčasu« streznili. Kot da bi se udejanjile Kučanove preroške besede na večer osamosvojitve (»danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan«).

A hkrati od volitev do volitev oživljamo iluzijo, da bo po volitvah vse drugače. Na volilni večer še odpiramo šampanjce in se zabavamo ob pogledu na frustrirane avtoritarce, ki z izjemo volitev 2004 vselej izgubijo. Po preverjeni formuli: po dobrih obetih poraz v zadnjem hipu. Kar je boleče za poražence, nadvse zdravilno pa za mlado demokracijo. Podobe porazov so mi zato ostale bolj v spominu kot evforije zmag. Kako pomembni so porazi za razvoj demokracije, sem se prvič zavedal na drugih t. i. »demokratičnih volitvah« decembra 1992. Prisostvoval sem razglasitvi delnih izidov v tiskovnem središču v Cankarjevem domu, ko je postalo jasno, da so postali največji poraženci volitev Demokrati. Se pravi tista frakcija po razpadu prvinske SDZ, ki je, v nasprotju z Narodnimi demokrati, odpeljala nesorazmerno število izjemno pomembnih in zaslužnih osamosvojiteljev. Torej tistih, ki so, kot nenehno poudarjajo, v času desetdnevne vojne nosili glavo v torbi ali torbo v glavi, ali nekaj podobnega. In nam to še danes nenehno zaračunavajo. Demokrati so bili kajpak veliki favoriti, na koncu so se komaj prebili v parlament s pičlimi 5,01 odstotka glasov. Ujel sem zgodovinski trenutek na hodniku, ravno ko so osramočeni in užaloščeni zapuščali volilno središče. Kakšna procesija! Na začetku kolone Bavčar in Čuk, za njima molčeči Dimitrij Rupel, Omerza in še nekaj znanih članov. Čisto na začelju žalostne kolone pa Danica Simčič in Ljerka Bizilj z nekakšnim štrikanim klobčkom na glavi, orošenimi očmi in vlažnim smrčkom. Šele takrat sem dojel, kaj pomeni krilatica, da so volitve praznik demokracije! Nič demokracije tako ne razloči od nedemokratičnih režimov kot možnost poraza zaslužnih. In ob pogledu na to tragikomično povorko poraženih »osamosvojiteljev« mi je usta kar samodejno potegnilo na smeh. In še preden bi utegnil kaj reči, je Franci Zavrl, ki je takrat skrbel za njihovo javno podobo, v značilni sključeni hoji z dolgimi koraki prehitel skupino, stopil k meni ter mi bolj siknil kot rekel: »Prosim te, nikar. Ne provociraj!«

Druga izjemna podoba pa je tista po predčasnih volitvah 2011. Potem ko je že leta 2008 ob mesece trajajočih odličnih obetih in javnomnenjskih napovedih SDS v zadnjem hipu izgubila, je 2011 še enkrat in še bolj nepričakovano. In to proti ljubljanskemu županu Jankoviću, ki je prav na hitro sestavil in objavil listo. V štabu SDS na Gospodarskem razstavišču po objavi izidov vzporednih volitev kar niso vedeli kaj reči, kaj delati, kaj početi s sabo. Pa so na glasbo skupine Victory, ki so jo najeli, da proslavijo pričakovano zmago, zaplesali nekakšno kolo, pravzaprav mrtvaški ples. Tisti večer so bili vsi plešoči podobni svojemu vodji; voščeni, brezizrazni, smrtno resni. Nič ni bolj grotesknega v politiki kot hudo poraženi in globoko ponižani, ki blefira, da se zabava.

Preostanek časa, onkraj velikih zmag in porazov, živi celotna politična Slovenija v nekakšnem drugem polčasu. Bazičnem razočaranju, nemoči. Kdorkoli pride, se v trenutku spridi ali pa zgolj razkrije svoj pravi obraz. In zato so vsi vpeti v nekakšen mrtvaški ples. Vsi so del agende nekega norca. Njegovih maščevalnih scenarijev in blodenj. Primer izbire osebe, ki jo je Slovenija predlagala na komisarsko mesto v Bruselj, razkriva, da je nenačelnost, manipulacija, temeljno vodilo slovenske politike. O tem, koliko je oziroma ni primerno, da se je Bratuškova sama predlagala za komisarko, sem že pisal. A v tej samopromociji ni bilo nič formalno spornega. In tudi za slovenske politične razmere zunajserijsko nemoralnega ne. Bruselj je odlagališče ali začasno zatočišče za evropske politike po porazih na domači sceni. A v slovenski politiki se vsi po vrsti zdaj ukvarjajo z Junckerjevim izborom, kot da je to prvi in ključni problem Slovenije. Zgraža se Erjavec, ki se je na prav enak način vsilil na listo za kandidate. Zgraža se Židan. Še več. Židan je najprej dal zeleno luč za seznam treh kandidatov, kasneje, že po izboru, pa bil proti Bratuškovi(!?). In Cerar spet dokazuje dvojnost svoje morale, ki je tako ali tako bolj blagovna znamka kot kvaliteta. Podpiral je Erjavca in Fajonovo, ne pa tudi Junckerjeve favoritinje Bratuškove. Nihče pa Cerarju še ni postavil vprašanja, v čem je denimo Erjavec boljši in manj moralno sporen od Bratuškove … In zanimivo, sedaj se vsi sklicujejo na KPK in pričakujejo njeno poročilo, ki bi dalo nasprotnikom aktualnega imenovanja komisarke nov manevrski prostor. Zadevo je vzel v roke predsednik protikorupcijske komisije Štefanec, ki je bil pred imenovanjem deležen številnih kritik. Med drugim, da je bil le dan pred imenovanjem član Jankovićeve PS. Torej stranke, ki je naravna sovražnica Zavezništva AB. In sedaj bo človek, ki je v neposrednem konfliktu interesov, odločil o konfliktu interesov v primeru kandidature premierke Bratuškove za evropsko komisarko.

V Sloveniji še nismo dojeli, da obstaja čas tekme in čas, ko je treba rezultate priznati in spoštovati. Kaže, da je zapornik iz temnice Desert okužil vso politiko.