Misterij okrevanja

dr. Bogomir Kovač

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Septembrski podatki o gospodarski rasti so sovpadali s sklenitvijo koalicijske pogodbe in iskanjem ministrov nove vlade. V politično razgretih razmerah so spodbudne ekonomske novice izgubile potreben sijaj, misterij okrevanja je zaobšel tako strokovno javnost kot tudi politične akterje. Izhod iz recesije se kaže bolj v statističnih številkah kot v vsakdanjih presojah, da nam gre bolje, bolj v odboju kot v krepitvi trendov rasti, v katere bi lahko zaupali. Zato so politiki presenečeni, poslovneži nejeverni, ekonomski napovedovalci pa nemalo zmedeni. Toda dejanski izhod iz recesije zahteva ravno nasprotno, da strokovno obvladujemo anticiklično, da poslovno zaupamo v zasuk in da politično vemo, kam gremo. Ali to velja tudi za novo prihajajočo vlado?

Toda vrnimo se na začetek. Bruto domači proizvod (BDP) je v drugem četrtletju v primerjavi s prejšnjim letom zrasel za 2,9 odstotka, glede na prejšnjega je letos pridobil odstotek, celotna letošnja rast je 2,5-odstotna. To so podatki, ki Slovenijo uvrščajo na vrh evroskupine. In dobrih novic s tem še ni konec. Raste tudi zaposlenost, za 0,7 odstotka, krepijo se vse oblike domače potrošnje, še vedno imamo dobre izvozne rezultate in presežek v tekočem delu plačilne bilance. Pozitivni trendi trajajo že tretje četrtletje zapored, dolgoročna dinamika se krepi, impulzivni odboj rasti BDP-ja in trošenja dobiva trajnejšo obliko. To se seveda bistveno razlikuje od veliko nižjih ekonomskih napovedi vladnih kot tudi vseh drugih mednarodnih institucij. Preprosto ne ustreza doktrini šoka, ki jo že tri leta trosijo naokrog po EU in tudi pri nas.

Toda na drugi strani smo v domala istem času dobili podatek o padcu Slovenije glede konkurenčnosti, ki ga je objavil Svetovni gospodarski forum (WEF). Gre za četrti zdrs v petih letih, za osem mest glede na lansko leto. Najslabše podatke imamo glede na proračunski primanjkljaj, kamor je všteta enkratna sanacija bank, pa finančne trdnosti bank, kjer smo se znašli na zadnjem mestu med 144 državami. Tu so tudi birokratske ovire, neodvisnost sodstva, pa neprožnost trga dela in podobno. Pokopala sta nas stanje javnih financ in neučinkovita država. To je torej diametralno nasprotna podoba glede na statistične podatke o rasti in okrevanju. Ker raziskava meri konkurenčnost predvsem z anketno metodo med menedžerji, dejansko razkriva našo negativno samopodobo. Menedžerji so torej letošnjo pomlad prikazali zelo negativno sliko lastne države. Očitno ne zaupajo v trajnejši izhod iz krize, čeprav rast BDP-ja temelji predvsem na krepitvi notranjega povpraševanja.

Kaj pomenijo te navidezno diametralno nasprotne tendence? Najprej lahko ugotovimo, da niso tako nelogične. Dinamika gospodarske rasti razkriva, da je lani še prevladovala tuja potrošnja (neto izvoz), da pa v obeh letošnjih četrtletjih postaja odločilno domače povpraševanje, predvsem bruto investicije. Izvoz in investicije, bolj v zgradbe kot v strojno opremo, skupaj z zalogami, ostajajo temeljno gonilno kolo letošnje rasti. Najverjetneje so v njihovem ozadju trije razlogi. Izvozna usmeritev in povečevanje zalog kažeta na robustnost izvoznega sektorja in sposobnost podjetij, da iščejo nove trge. Kumulativno investicijsko dejavnost pa poganjajo iztekajoča se evropska sredstva v proračunskem obdobju 2007–2013 in lokalne jesenske volitve, skupaj s povečano zasebno gradnjo. Toda vse skupaj ne obeta dovolj. Izvoz se bo v drugem delu leta še bolj znižal zaradi grozeče deflacijske recesije v EU in ZDA, lokalni politično-poslovni cikel pa se bo tudi iztekel. Za trajnejši zasuk v zadnjem četrtletju 2014 in v letu 2015 bi potrebovali kakovostnejši premik pri večjem trošenju gospodinjstev in države, pa tudi pri podjetniških investicijah v opremo. Še posebej pa bo odločilna internacionalizacija slovenskega gospodarstva, od želene in možne privatizacije do spodbujanja izvoza in zagotavljanja trajnega presežka tekočega dela plačilne bilance na globalnih trgih.

Zadnje tri slovenske vlade, pa tudi Banka Slovenije, so po vrsti uprizarjale prociklično ekonomsko politiko, odzivi so bili pogosto napačni in prepozni.

In kaj ima s tem opraviti politika nove vlade? Najprej je treba poudariti, da so tri zadnje slovenske vlade, pa tudi BS, vse po vrsti uprizarjale prociklično ekonomsko politiko, odzivi so bili pogosto napačni in prepozni. Nosilci ekonomskih politik so bili brez jasnih usmeritev, kaj hočejo doseči, slepo so sledili bruseljskim zahtevam in premalo odločno zastavili domači reformni menedžment. Ključni sta bili dve napačni presoji, podcenjevanje domače bančne krize in precenjevanje varčevalne politike. Državno reševanje bank je povečalo javni dolg in stroške njegovega financiranja, politika varčevanja pa je povečala neskladje med dejansko in potencialno gospodarsko rastjo. Vlade preprosto niso povezale treh reči, sanacije bank s povečanim kreditiranjem zasebnega sektorja, fiskalne konsolidacije z ekonomiko povpraševanja in razvpite strukturne reforme s krepitvijo konkurenčnosti in rasti.

Bo tej trojni formuli lahko sledila naveza Cerar, Mramor, Petrovič, ki je glede sposobnosti formalno bistveno močnejša od prejšnjih vladnih trojic? Bomo doživeli bolj usklajeno delovanje med vlado in BS kot doslej? Bodo zalegli novi Draghijevi pozivi glede povezanosti ekonomskih in razvojnih politik in bodo Junckerjevi spremenili dosedanji kurz protikriznih politik? Bo Slovenija znala do EK in ECB bolje argumentirati svoj ekonomski model, če ji ga bo uspelo formulirati?

Vprašanj je za zdaj več kot odgovorov. Dejstvo pa je, da za stabilno dvoodstotno rast BDP-ja potrebujemo jasno dolgoročno usmeritev ekonomskih in poslovnih politik, na srednji rok aktivno podporo povpraševanju in takojšnji začetek reform, ki bodo spodbudile konkurenčnost in rast. Samo tako statistični podatki ne bodo več ekonomski misterij vedno novega postvolilnega političnega orgazma.