Žvižgači in nakladači

Vlado Miheljak

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Dva leva

»Treba je razmišljati o podzemni železnici v Ljubljani in pa o uvedbi krožnega vodnega prometa. Enostavno. In mislim, da bi tudi na naših fakultetah lahko diplomanti delali naloge iz tega, ne pa da se plačuje drage študije, ki potem končajo v predalu.«
— Županski kandidat Zmago Jelinčič neupravičeno zanemarja zračni mestni promet (TVS 16. 9. 2014)

»Opozoriti moram na dve razsežnosti, ki se ju pa medijski svet ne zaveda, ko gre za novice o delu obveščevalnih služb in ekstremizmu. Pri novici o morebitnem ekstremizmu v Sloveniji se je treba najprej vprašati, kako to, da bi obveščevalne službe dajale podatke v medije. To se pri njihovem normalnem delu nikoli ne zgodi. Razen če ni nekje nekdo zlorabil obveščevalnih virov za kompromitacijo nekoga, bodisi politike, institucije, osebe.«
— Bivša obrambna ministrica Jelušičeva sumi, da so tudi v Sloveniji na delu zlohotni Snowdni (12. 11. 2011)

Pred dnevi je ljubljansko okrajno sodišče za sredino oktobra razpisalo predobravnavni narok zoper novinarko Dela Anuško Delić, ki ji tožilstvo očita kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov. S tem je zgolj uresničilo zloveščo napoved izpred mesecev, da bo novinarka sodno preganjana, ker je pred skoraj tremi leti razkrivala povezave med neonacističnimi skupinami in politiko. Konkretno med Blood & Honour in SDS.

Zadeva je nadvse nerodna, kajti šele obtožni predlog zaradi domnevnega razkritja tajnega dokumenta dokončno potrdi špekulacije o tem, da je do takšnih podatkov prišla prav Sova. In iz Sove jih je očitno nekdo lansiral v medije. Sodeč po razvoju dogodkov v času Janševe druge vlade in v času ljudskih vstaj z zelo opravičljivim razlogom, kajti sicer bi zelo pomembno dejstvo ostalo nerazkrito in javnosti neznano. Očitno je bil na delu neki mali Snowden, ki mu je mar, kaj se pod rjuhami visoke politike dogaja in kako se to prikriva javnosti. Razkritje, ki je v interesu javnosti ter demokratičnih in pravnih standardov, je opravičljivo onkraj vseh oznak tajnosti. Še zlasti, ker vemo, da sprenevedanje glede desnih ekstremistov ni samo specifika Janševe desnice, ampak široke palete politike. Denimo, ko so pricurljali na dan podatki o prijateljevanju in druženju nekaterih pripadnikov Policije in Slovenske vojske z neonacisti in da naj bi jih pripadniki Slovenske vojske celo urili, je ministrica v »levi vladi«, Jelušičeva, na moje pisanje v Mladini odgovorila, da so »službo in prosti čas enačili v starih komunističnih vojskah, kakršno je morda služil kolega Miheljak …«.

Čeprav so poleg obtožene Delićeve in Dela sprego med neonacisti in SDS doslej obravnavali tudi drugi mediji in celo nacionalka (dokumentarec Valenčiča in Gačića na TVS), se zdi, da so tokrat domači mediji odpovedali. Namesto da bi z vsemi topovi udarili proti pregonu novinarke, so ta izpad tožilstva omenili bolj ko ne mimogrede. Verjetno ne zato, ker bi menili, da ima tožilstvo prav, ali zaradi konkurence med mediji. Ampak preprosto zaradi premajhne vztrajnosti in prevelike brezbrižnosti. Kot tudi v mnogih drugih primerih. Po takem ekscesu bi moral v medijih nastati soglasen in predvsem zelo glasen klic k obrambi novinarske avtonomije in interesa javnosti.

A ne gre zgolj za obrambo novinarske avtonomije, ampak tudi za obrambo pravice posameznika, da preseže formalni okvir zaveze tajnosti, ko so prikrivanja in prikrojevanja podatkov uperjena proti interesu javnosti. Skratka, ko gre za snowdnovske dileme. Prav zato se mi zdi, da bi morala javnost testirati novo oblast, ki veliko govori moralni in pravni prenovi države in družbe, kot je to 8. septembra, ob svetovnem ob dnevu podpore Edwardu Snowdnu, predlagal Igor Koršič. Namreč, civilna družba naj na aktualno oblast naslovi zahtevo za izdajo političnega azila pogumnemu žvižgaču. Ne zato, ker bi naivno mislili, da bodo zahtevi ugodili, ampak zato, da bodo morali povedati, zakaj so proti. Zakaj nasprotujejo demokratični tradiciji podeljevanja azila ljudem, ki zaradi svojega družbeno odgovornega delovanja tvegajo pregon v lastni deželi. Odgovor je možno izsiliti le, če se v akcijo aktivno vključijo mediji; če vztrajno in nadležno ponavljajo zastavljena neprijetna vprašanja.

In prav premajhna vztrajnost in nadležnost sušita četrto vejo oblasti. Ni dovolj, da morda tik pred volitvami novinarji zastavijo kakšno neprijetno vprašanje o doslednosti, transparentnosti, legalnosti delovanja politikov; da preverijo npr. njihove nekonsistentne zgodbe o sumljivih in netransparentnih finančnih in premoženjskih konstrukcijah. … In dan po volitvah spet pospravijo nerazjasnjene zgodbe v predal, kot božične okraske po novoletnih praznikih.

Pravkar potekajo zaslišanja ministrov nove vlade in pred durmi so lokalne volitve. In politiki lahkotno, brez posledic, stresajo domislice. Kar jim pač trenutno pade na pamet in kar menijo, da bi pritegnilo pozornost volivcev in interesnih skupin. Eni bi razsuli javni sektor, da bi se prikupili zaposlenim v lastnem resorju, drugi bi zaustavili razvoj prometne infrastrukture, da ljudje ne bi imeli možnosti migrirati v življenjsko in delovna boljša okolja. En kandidat za ljubljanskega župana brez realnih predstav o denarju in časovni dinamiki projekta všečno obljublja ekspresno vrnitev tramvaja na mestne ulice, drugi ga prehiteva in predlaga ljubljansko podzemno železnico in celo mestni rečni promet(!?). Novinarji vse pridno zabeležijo in bolj malo sprašujejo.