Samo ven!

N'toko

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Žive meje

Pred nekaj meseci sem bil povabljen v mariborsko srednjo šolo, da bi vodil pogovor z dijaki na temo prihodnosti mladih v Sloveniji. Očitno se je marsikaj spremenilo od mojih gimnazijskih dni, saj so se učenci pogovora udeležili v velikem številu in ves čas aktivno sodelovali v razpravi. V mojem razredu bi se vsi potuhnili v zadnje klopi in že deset minut pred zvoncem odštevali sekunde, v polni pripravljenosti za šprint iz razreda. A še nekaj drugega je razlikovalo mariborske dijake od mojih sošolcev. Ko sem jih vprašal, ali si kdo izmed njih želi po končanem šolanju oditi v tujino, so vsi do zadnjega dvignili roko. Prepričan sem, da bi jo v mojem razredu dvignila le dva ali trije.

Vzdušje v državi se je v zadnjem desetletju res precej spremenilo. Moja generacija ni potrebovala pogovorov o prihodnosti mladih v Sloveniji, saj smo bili prepričani, da jo že poznamo: standard se bo le še dvigal in postali bomo, karkoli se nam bo zahotelo. Edina tujina, ki smo jo zares potrebovali, je bila hrvaška obala. Danes si morajo srednješolci postavljati precej zahtevnejša življenjska vprašanja, med katerimi je tudi »ostati ali oditi«. Ko opazujem, kako je na njihove dileme reagiralo okolje, se ne morem otresti vtisa, da smo v Sloveniji ostali brez idej in se vdali v usodo. Ozrite se naokoli; od ekonomistov in novinarjev pa do učiteljev, podjetnikov, umetnikov in seveda politikov, vsi v en glas kričijo: »Ven! Samo ven, dokler ste še mladi in imate možnost! V tej Sloveniji se nič ne da!«

Slabše ko postajajo delovne razmere doma, bolj dobiva tujina magični, skoraj božanski pridih. V medijih lahko najdete množico novic o Slovencih, ki jim je uspelo »zunaj« in se zdaj iz svojih grajskih paviljonov nasmihajo nam, ubogim ovčicam, ki smo obtičali v tej zarukani, od boga pozabljeni deželici. Ti uspešni posamezniki so iz naših lukenj v zemlji videti kot Frodo Baggins, kot pogumni hobiti, ki so se odpravili v nevarni svet velikih bojevnikov, čarovnikov in vilincev. Odpovedali so se varnemu zavetju dežele pritlikavcev in se junaško spopadli z izzivi sodobnega sveta, za kar so bili bogato nagrajeni. »Poglejte, doma jih ni nihče cenil, v tujini pa jih kitijo z velikimi častmi!« Tako se je v naši zavesti vse, kar leži onstran severne meje, spremenilo v deželo junakov, ki jo občudujemo in se je hkrati bojimo. V glavah imamo magična mesta, kjer so dobrodošli le najbolj sposobni in pošteni ljudje. Ta pravljica ima kakopak tudi svoj moralni nauk: če si priden in pogumen, greš v Tujino, če si len in nesposoben, pa ostaneš v Sloveniji. Živeti v Sloveniji je pravzaprav znak moralne zavrženosti. Nič čudnega, da si vsi srednješolci želijo ven.

Da so tuje države v naši zavesti bolj mitološka bojišča kot pa geografsko odmerjene politične skupnosti, opazim vsakič, ko se za dlje časa odpravljam od doma. Ko ljudem razlagam svoje načrte, mi pokroviteljsko zaupajo, da bom tam zunaj zagotovo uspel in ostal za vedno. Da si to zaslužim in bodo tujci v nasprotju s Slovenci moj trud gotovo nagradili. Že samo dejstvo, da me ne bo v Sloveniji, je za njih dokaz moje nadpovprečne nadarjenost in poštenosti. Nobenega dvoma ni, da me bo pravična Tujina zasipala z zlatniki, takoj ko bom prestopil mejo.

Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina.

Vse te želje in blagoslove sogovorcev bi še nekako razumel, ko jim ne bi sledile obvezne izpovedi o tem, da bi tudi oni takoj odšli, če bi le lahko. A imajo tukaj na žalost hišo, podjetje, avto, družino, prijatelje ... In saj veš, ne bi radi, da bi otroci odraščali kjerkoli drugje. Zato bodo požrtvovalno ostali tukaj, v tej grozni, obupni, nemogoči državi. A ni zanimivo, da so nad peklenskimi razmerami v Sloveniji najbolj zaskrbljeni ljudje, ki jim gre tukaj najbolje? Tisti, ki si življenje šele ustvarjajo in se pri tem spopadajo z vse večjimi ovirami, pa si »zaslužijo« življenje v tujini. Ljudje, katerih obzorje ne sega dlje od Savudrije in jim odhod ne pride na kraj pameti, zelo radi pridigajo o tem, kako mora vsak pameten človek zapustiti Zlovenijo. Zakaj potem ne odidejo sami?

Nekaj hinavskega je v našem glorificiranju uspehov Slovencev v tujini. Posamezniki, ki jih ni nihče povohal, dokler so delovali na domačih tleh, so se spremenili v genije in superjunake, takoj ko so švignili čez mejo. Časopisi, ki so jih dolga leta ignorirali, zdaj objavljajo naslove v stilu »Doma neznan, v tujini pa velika zvezda!«. Pri tem uredniki seveda pozabljajo, da so jim domačo prepoznavnost onemogočali ravno oni sami, ko jim niso hoteli nameniti prostora. Na podoben način država, ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče podpreti njihovih projektov doma. Zmage naših športnikov fetišiziramo v nedogled, a mirno sprejemamo stradanje domačih klubov, iz katerih so ti vrhunski igralci izšli. Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina. Treba je torej ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo. Tako je edina rešitev, ki ostane, da vse sposobne ljudi pošljemo ven, v Slovenijo pa pripeljemo tujce.

Vesel sem za vsakega, ki mu je uspelo uresničiti svoje načrte v tujini. Potrebovali so veliko poguma in vztrajnosti, zato si resnično zaslužijo naše občudovanje. In vesel sem, da so srednješolci tako samozavestni in polni želje po izkušnjah. A nekaj je zelo narobe z miselnostjo tistih, ki jim je tujina postala univerzalna instantna rešitev za vse probleme. Ne, Tujina ne bo poskrbela za prihodnost vaših otrok namesto vas. Ne bo nam rešila gospodarstva. Predvsem pa tujina ni moralna kategorija, po kateri lahko presojamo pridnost in poštenost državljanov. »V Sloveniji se nič ne da« je stavek, ki nam gre preveč zlahka iz ust. Vsakemu, ki nekritično ponavlja to mantro in verjame, da bi mu bilo drugje lažje, predlagam, da poskusi. Včasih dobim občutek, da bi se v Sloveniji dalo veliko več, če bi odšli tisti, ki odhod najbolj propagirajo.