Suverenost

dr. Bogomir Kovač

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Finančni minister Mramor je imel na zaslišanju pred parlamentarnim odborom najtehtnejšo in najbolj strokovno predstavitev. Presenetil je s tezo, da je njegova prednostna naloga »ekonomska osamosvojitev države«. S tem je nehote zadel žebljico na glavico. Političnoekonomski problem suverenosti razkriva konstitucionalne pomanjkljivosti EU, ki so fiskalne, monetarne in strukturne težave držav. Odstira zanko politične verodostojnosti in avtoritete slovenske države od spodaj navzgor. Oboje terja nov premislek in protikrizno ravnanje. Temelj tega je obramba in ne razgradnja socialne države.

Mramorjevo »ekonomsko osamosvojitev države« lahko razumemo kot konceptualno metaforo znotraj politične retorike in ekonomske metafizike. Pojem osamosvajanja ima močan moralni naboj, ponazarja moč in interes, voljo in pogum, da postanete samostojni. Toda od koga se osamosvajamo, s čim bomo dosegli svobodo?

Ekonomska osamosvojitev Slovenije, pravi Mramor, pomeni osvoboditev pred prisilno upravo EK, ki nam grozi, če ne bomo odpravili presežnega primanjkljaja in javnega dolga. Izhod vidi v robustnih javnih financah, konkurenčnejšem gospodarstvu in bančnem zagonu pri kreditiranju gospodarstva. Torej naj bi se metaforično osamosvojili od EU, ki nam je očitno zavdala in nas prevzela s svojimi institucionalnimi mehanizmi (Six Pack, Fiscal Compact, European Semester, MIP – odprava makroekonomskih neravnotežij …). To naj bi storili tako, da upoštevamo in izpolnimo zahteve EK kot svoje zaobljube. Upor je dejansko pomiritev, osamosvojitev tu pomeni popolno priključitev.

Metafora je že vse od Aristotela povezana s prenosi pomena, je večno iskanje podobnega v različnem. Nova vlada je torej povedala natančno tisto, kar so storile zadnje tri administracije po letu 2010. Različne vlade, toda podobna retorika, argumentacija, akcija. Isti preneseni pomeni v vedno novih obrazih, krožnost metafore (podobnost) kot pogoj metaforičnega prenosa (različnosti), ki domala nezavedno ustvarja novo staro resničnost. Obdajajo nas zgodbe o večni nuji fiskalne stabilizacije, da kupci obveznic vedo, kaj morajo storiti države, kjer obstaja ena sama rešitev odrekanja, varčevanja, privatizacije ... Nemci imajo za dolg sopomenko v krivdi. Zadolževanje je krivda, dolg pregreha, primanjkljaj hudičevo seme.

Toda metaforika velja v racionalnem diskurzu ekonomistov za nepotrebno navlako. Po petih letih reševanja krize je evroobmočje še vedno v recesiji, grozi mu deflacijska spirala. Proticiklična monetarna politika ne deluje, ker tiči v likvidnostni pasti. Ne prijemlje fiskalna, ker je obrnjena v napačno smer, k varčevanju namesto k trošenju. Nimamo strukturnih reform, ker povsod vladata politična negotovost in nezaupanje. Danes je jasno, da EU potrebuje ekonomiko povpraševanja. Zato Draghi v Jackson Holu zahteva za EU ekspanzivno monetarno in fiskalno politiko, strukturne reforme bi morale povečati potencialni BDP. Vsi instrumenti in politike morajo delovati hkrati, države morajo imeti čas za prilagajanje, ki ga do sedaj niso dobile.

Toda sedanja logika EK in njenih uradnikov, ki nadzirajo članice, je nasprotna. Namesto politike rasti s trošenjem (ekonomika povpraševanja), o kateri govorita ECB, pa tudi MDS, so vsa merila, ukrepi in pritiski naravnani na politiko rasti z varčevanjem (ekonomiko ponudbe). Lovimo se za rep pri rokih za odpravo strukturnih neravnotežij (večinoma 2015) in spoštovanju nekaterih arhaičnih konvergenčnih in anticikličnih procedur (maastrichtsko merilo, strukturni primanjkljaj …). Hkrati pa bruseljski uradniki zunaj teoretskih dilem in političnih odgovornosti preštevajo sklepe glede zavez ekonomskih politik, ki na splošno ne držijo in dokazano ne prijemljejo. Podobno kot tudi reformne zahteve in privatizacijski naklepi postajajo vse manj dejavnik razvoja in vse bolj predmet interesnih lobijev v imenu EU in na račun nacionalnih interesov držav. Kaos, ki po petih letih EU in Slovenijo vodi v razvojno stagnacijo.

Želena »osamosvojitev« se torej začenja s streznitvijo in z novimi jesenskimi pogajanji z EK, kaj drugi pričakujejo od nas in kaj mi lahko storimo zase. Njihove zahteve in svoje zaobljube moramo napisati na novo. To je začetek »osamosvajanja« od zablod ekonomskih in razvojnih politik na obeh straneh. Drugi korak k suverenosti je zahtevnejši. Potrebujemo vrnitev k odgovorni politiki in spoznanju, da mora biti v stabilnem finančnem okolju država vedno močnejša od trgov. Gre za več in ne manj države, naše fiskalne vzdržnosti ne ogrožajo tekoči deficiti, temveč dolgoročna vplačila v nereformirani pokojninski in zdravstveni sistem. Zato je ključ suverenosti obramba socialne države in javnega sektorja, ne nasprotno. To bo jasno že ob prvih plačnih pogajanjih.

Pot v suverenost tlakujejo reforme, sistematično, postopno spreminjanje pravil, dela, upravljanja in vodenja. Suverenost se v kapitalizmu meri z ustvarjanjem lastnega simbolnega, realnega, finančnega kapitala, ne z razprodajami. Brez velikih besed obstaja preprost preizkus vračanja političnoekonomske suverenosti. Izgubili smo jo lani z zakonom o javnih financah in izbrisom pol milijarde evrov premoženja zasebnih vlagateljev podrejenih obveznic in delnic v treh slovenskih bankah. Če bo Mramor neobremenjeno pojasnil ozadje in začel pot vrnitve sredstev, bo polovica »osamosvajanja« za nami, s tem pa tudi vrnitev zaupanja v slovenski finančni sistem. Preprosto in učinkovito, če je politični pogum, saj brez tega ni osamosvajanja.

Suverenost države se prične s suverenimi politiki. Lojalnost, zaupanje in transparentnost so temelj politične legitimnosti, to pa potrebujemo za želeni ekonomski zasuk. Vrednote usmerjajo politiko in ta uokvirja ekonomijo. To je nekakšna Cerarjeva politična pot, po kateri bi Mramor lahko dosegel želeno ekonomsko suverenost.