Vojna

dr. Bogomir Kovač

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Arabske vojne že nekaj desetletij usodno krojijo politične, ekonomske, pa tudi diplomatske in idejne zemljevide sveta. Politična histerija s fantomsko Islamsko državo, nova vojaška intervencija ZDA in njenih ožjih zaveznic, nadaljuje staro zgodbo zahodnih sil brez pravnih, političnih in moralnih pokritij. Toda pasti nove vojne so nevarnejše kot prej. Že dolgo nismo bili bližje globljemu vojaškemu konfliktu, širšemu političnemu kaosu in večjemu ekonomskemu zlomu. V igri velikih je Slovenija ponovno povsem izgubljena. Pahor, Cerar in Erjavec so v »koaliciji voljnih« politično padli na vsej črti.

Ekonomisti smo od Smitha dalje prepričani, da so ekonomske rešitve temelj politične stabilnosti, da je proizvodnja masla pomembnejša od izdelave topov. V ZDA, vodilni državi svetovnega reda, vseskozi prevladuje mnenje, da so svobodna trgovina, stabilnost mednarodnih financ in podjetniško povezovanje najboljši porok miru in razvoja, če to kajpada koristi ameriški politiki in biznisu.

Toda obstajajo ekonomske meje političnega miru. Nikjer tega ne vidimo bolje kot v arabskem svetu. V 20. stoletju so te meje zarisovali razpad dveh imperijev, starega otomanskega in kasneje sovjetskega, pa domala večni civilizacijski trk krščanstva in islama, hipokrizija zahodne demokracije in avtokratski režimi arabskih diktatur. Vojska in država sta bili v arabskem svetu institucionalna stalnica, pri kolonialnem osvobajanju, graditvi države in prevzemih oblasti, pa tudi ob usodnih dogodkih, kot sta jih pred leti prinesli arabska pomlad in vrsta državljanskih verskih vojn.

Velike sile so tu imele predvsem ekonomski in strateški interes z nafto, vojaške in monarhične diktature so jim ustrezale, poskrbeti so morali zgolj za njihov razkol in permanentno stanje vojne. Američani so podprli nastanek Izraela, ki drži v šahu ves Bližnji vzhod, sklenili so zavezništvo s Savdsko Arabijo in Emirati na jugu, pritegnili so Turčijo, odrinili Kurde. Toda taktiko so najprej skazili Sovjeti s prosocialističnimi zavezniki, islamska revolucija je zmagala v Iranu, počilo je v nemirnem Afganistanu, kjer so ZDA podprle talibe in skrajna vahabitska verska gibanja v uporu proti komunistični SZ. Talibi so pod okriljem verskega nacionalizma v paštunski skupnosti razglašali veliki kalifat, skupno arabsko državo. Tu je tedaj našel svojo prvo bazo (Kaida) tudi sloviti bin Laden. Morebitni kalifat ni problematičen, če je obvladljiv, ZDA so bile njegov prvi sponzor.

Američani se v bližnjevzhodnem kolažu niso nikoli znašli. Niso dobro razumeli verskih ločnic, političnih razlik in zakonitosti lokalnega gospodarstva. Zgodaj so sklenili faustovski pakt z dvema problematičnima zaveznikoma, Savdsko Arabijo in Izraelom. Židovski terorizem in palestinsko vprašanje sta prvo jedro vseh sporov, savdsko večno netenje verskih vojn med suniti in šiiti pa drugo. ZDA so v tej dvojnosti vedno gradile nenačelne koalicije, v osemdesetih proti SZ in Iranu, kasneje v dveh vojnah proti Iraku in zadnje desetletje proti terorističnim mrežam. Toda vse ameriške intervencije in delovanje lokalnih zaveznikov so doslej samo povečevali politično-ekonomski kaos. Razvojne ekonomije ni mogoče vpeljati na uporniška ozemlja, politični okviri držav niso dovolj stabilni, da bi jih ekonomsko obvladovali. Ameriški povojni razvojni model je tu povsem propadel.

Američani se v bližnjevzhodnem kolažu niso nikoli znašli. Niso dobro razumeli verskih ločnic, političnih razlik in zakonitosti lokalnega gospodarstva.

Sedanji politični rebus je neobvladljiv, ker niti politik niti vojn ne vodijo več države, temveč netokracije. ZDA so tu ustvarile institucionalni vakuum, ki ga zapolnjujejo lokalne mreže vojaških milic, samooklicanih politikov, mafijskih poslovnih združb, v ospredju sta ropanje in nasilje nad lokalnim prebivalstvom. Tu preprosto ni več pravil, kdo je kdo in kaj je kaj. Imamo vojno, ki ni prava vojna, boj proti islamski državi, ki to še ni, vojno koalicijo so brez vednosti mnogih oklicale same ZDA, bitke bijejo zasebne milice, globalni gverilci in lokalni prebivalci, brezpilotna letala delujejo kot performans. Izrael podpira Kurde in tiho navija za Islamsko državo v boju proti šiitski osi Damask-Teheran, Savdijci sodelujejo z Američani in tiho podpirajo sunitske fundamentaliste, Američani so nenadoma skupaj z Asadom, Rusija v ozadju neti svoj ogenj,Turčija ga na meji izrazito selektivno gasi. Gre za versko vojno, z množico fragmentov in nasprotnih interesov, kjer zahodni kapital in orožje poglabljata spopad in ne rešujeta ničesar. ZDA in EU ne ločijo med osvobodilnimi gibanji, državnim in zasebnim terorizmom. Vojne so tu brez mednarodno pravnega pokritja, kršitve velesil ostajajo brez sankcij. Vse skupaj je velikanska politična farsa.

In v tem breznu tičimo že deset let, ker nismo našli poti do zunanje politične »nevtralnosti«. Slovenija se je znašla v novi vojni koaliciji brez uradnega povabila ZDA, preprosto so jo vanjo uvrstili. Prav tako nista o tem sklepali niti nova vlada niti parlament, slovenski politiki so novo dejstvo sprejeli kot nekaj samoumevnega. Zakaj bi Obama kaj sporočal, če ni iskal politične legitimnost niti v lastnem parlamentu? Zakaj bi o tem diplomatskem škandalu sklepali v Sloveniji, če tega niso storili drugi? Zadostuje, da Pahor nekaj govori z Obamo, Cerar da izjavo Večeru, Erjavec pa bo kaj povprašal Mussomelija. Demontaža demokracije v ZDA in v Sloveniji je tu več kot očitna.

In tu je bistvo problema. Če ne spoštujete prava in pravic doma, kaj bi s tem počeli drugod? Vojne brez parlamentarnega nadzora, brez javnosti, toda z novimi omejitvami glede svobode gibanja, govora, delovanja. Demokracija je v sodobnem kapitalizmu 21. stoletja očitno odveč, demoskleroza pa je pot, kjer ekonomija ne zagotavlja več miru. In ko je vojna, ni več ne trga ne svobode določanja. To ni nedoločljiva prihodnost sveta, temveč očitno naša sedanjost.