Narod si bo PR pisal sam

N'toko

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Žive meje

Ne zmorem več debatirati o problemih slovenske družbe. Enostavno ne zmorem. Poln kufer imam pogovorov, ki se vedno končajo z istimi ugotovitvami: »Eh, tako je pa zaradi slovenske mentalitete.« Dovolj imam moraliziranja političnih povzpetnikov o naši krizi vrednot. Dovolj imam pokroviteljskih pridig ekonomistov o našem balkanskem odnosu do življenja. Dovolj imam gledanja košarkarskih tekem s pametnjakoviči, ki vsak zgrešeni met pripišejo pomanjkanju »zmagovalske miselnosti«. Dovolj imam komentatorjev, ki z neskončnim citiranjem napačne interpretacije Cankarjevih Hlapcev veljajo za lucidne opazovalce družbe.

Povsod kvazipsihologija in prazno moraliziranje. Če bi bil Newton Slovenec, padca jabolka na njegovo glavo ne bi pripisal gravitaciji, ampak »tipični slovenski mentaliteti«. Kadar se s Slovenci pogovarjaš o Sloveniji, se znajdeš v psihoanalitični ordinaciji. Vrtaš po svoji preteklosti. Iščeš krivdo. Razčiščuješ z Očetom in Materjo. Kot bi bili vsi prebivalci Slovenije diplomirani slovenoslovci, ki ob vsaki priložnosti vzroke za svoje probleme najdejo v tisočkrat recikliranih mitih o samih sebi. Dovolj imam. Govoriti o »tipični slovenski mentaliteti« že zdavnaj ni več lucidno. Lucidno bi se bilo vprašati, zakaj so ti miti tako okupirali ljudsko domišljijo.

Ideja, da smo Slovenci homogena celota in da nas povezuje neka pradavna zarukanost, je privlačna iz več razlogov. Kdo ne bi rad verjel, da ga obdajajo sami idioti, ki ovirajo njegov uspeh? Če bi se rodili v katerikoli drugi državi, bi gotovo prepoznali našo genialnost, tukaj v Butalah pa, eh ... kaj bi vam govoril. Slovenci imamo zaradi zaplankanega okolja pač zvezane roke. Če so našim babicam župniki povedali, da živijo v tej dolini solz zaradi izvirnega greha, smo mi dobili zgodbo o narodnem značaju. Tako pred začetkom vsakega delovnega dne moja generacija zmoli: »Verujem v Enega Slovenca, zarukanega, koruptivnega lenuha, ki poveličuje nesposobnost in kaznuje talent. Verujem v Balkansko mentaliteto, v prirojeno nepoštenost, v slovensko uravnilovko. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Amen.« In beseda je meso postala.

Pravljica o narodnem značaju je bila od nekdaj priročna razlaga razmerij moči v svetu. Nemci so disciplinirani, in ekola, imajo urejeno državo. Američani so podjetni, in voilà, bogastvo je tu! Balkanci pa, saj vidite: rakija, čevapi in kolo, rezultati so pa takšni, kot so ... S preprosto delitvijo na Sever in Jug smo dobili instantni moralni zemljevid sveta. Toda pogled v zgodovino nam hitro razkrije, da se narodni značaji čudežno spremenijo vsakič, ko država spremeni zunanjo politiko. V 19. stoletju so Nemci veljali za narod romantičnih filozofov, v 20. za nacistične bojevnike, danes pa so marljivi obrtniki. To, kar imamo samoumevno za nacionalni karakter, je zgolj trenutno javno mnenje, ki smo ga z nenehnim ponavljanjem tako ponotranjili, da se o njem več ne sprašujemo. Je produkt marketinga, zato bi v resnici lahko govorili o narodnem PR-u. Suverene države si ga pišejo same, podrejenim pa ga pišejo drugi.

Mar ni nenavadno, da so t. i. južni narodi, ki so nekoč ustvarili demokracijo, postavili temelje sodobnega prava, osvojili pol sveta, vzpostavili trgovske poti vse tja do Kitajske in Evropi dali razsvetljenstvo, nenadoma postali leni, neodgovorni, iracionalni ... Menda gre za nekaj prirojenega v njihovemu karakterju. Ah, ta mediteranski zrak! Zanimivo, da kljub splošni veri v nesposobnosti južnjakov naši severni sosedje nimajo nič proti, če jim pridejo lenuharski zdravniki, pravniki, inženirji in delavci z juga gradit veličastno gospodarstvo. Le v svoje lastno gospodarstvo naj nikar ne vlagajo, saj bi njihovi skorumpirani voditelji vse sfučkali.

Slovenija je nasedla tej narativi do zadnje črke. Konkurenčnost v svetu je začela manično iskati v popravljanju svoje mentalitete, ki pa z realnim stanjem nima nič. Namesto popravljanja Slovenije smo šli popravljati slovenstvo. Izganjali smo duh Balkana (med drugim tudi tako, da smo izbrisali del prebivalstva, razlastili varčevalce iz bivše skupne države, na vojna območja pa prodali malo orožja ... zelo evropsko, ni kaj), zdaj pa v nebo povzdigujemo politike, ki so se zavezali boju proti korupciji, našemu velikemu balkanskemu demonu. To bodo storili tako, da državno premoženje iztrgajo iz rok domačih tajkunov in ga prodajo poštenim tujcem. Vse svoje upe smo stavili na mistični pravični Zahod, ki bo nedvomno nagradil našo vdanost.

A pozor, zdaj ko smo se končno odločili izgnati Balkanca iz naših duš in dati podjetja v upravljanje bolj sposobnim severnjakom, jih ironično kupujejo ravno ... Balkanci! Tako je, še bolj balkanska, še bolj korumpirana, še bolj južna Hrvaška z velikimi koraki vstopa v slovensko gospodarstvo z nakupom Mercatorja, Droge Kolinske, portoroških hotelov in drugih domačih biserov. Zakaj jim gre bolje od nas, ko pa smo vendarle mi bolj evropski? Preprosto, hrvaška vlada se ne slepi o evropski poštenosti. Razume, da gre pri gospodarstvu tudi znotraj EU za golo razmerje moči; kdor ne pokaže mišic, pač izpade iz igre. Cerar bo še vedno sestavljal neodvisne pravne komisije za preverjanje etičnosti postopkov, ko bodo tuji menedžerji odnašali parket izpod njegovih nog. Histerična razprodaja Slovenije poteka tako gladko, ker je podmazana s histerično vero v »slovensko pokvarjenost«, o kateri nam radi pridigajo ravno pokvarjenci, ki bodo s privatizacijo obogateli. Vedno imajo polna usta o tem, kako bi se morali zgledovati po Nemcih, medtem pa zamolčijo glavno lekcijo iz nemške zgodbe o uspehu: vlagaj v domače resurse in nikoli ne prodaj srebrnine!

Ali nas bodo izkušnje naučile, da je narodni karakter navaden PR-ovski konstrukt? Za gospodarske probleme Slovenije ni kriva njena »slovenskost« in ne more se jih rešiti s samo-psihoanalizo. Konkurenčne so vedno države, ki veliko vlagajo v domače gospodarstvo in strateško prodirajo na tuje trge, pa naj gre za komunistične Kitajce, iracionalne Indijce ali koruptivne Hrvate. Nekonkurenčne pa so tiste, ki nasedejo populizmom, da se njim tega ne splača, ker nimajo »pravega karakterja«. Vsi problemi, za katere smo vzroke našli v naši nacionalni mentaliteti, bodo zagotovo ostali nerešeni za vedno.