Pičke

N'toko

17. 10. 2014  |  Mladina 42  |  Žive meje

Debate o feminizmu so nekaj najhujšega. Vedno ista stvar. Poslušati moške, ki komentirajo dejavnost feministk, je podobno kot gledati psa, ki se povalja po lastnem dreku in nato pride k vam, da ga pobožate. To so tisti žalostni trenutki, ko nekdo za svoj idiotizem pričakuje nagrado. Njihovim nepoučenim mnenjem naj bi vsi prikimavali. V vsakem pogovoru o feminizmu boste tako zagotovo slišali ponosne manifeste tipa »Feministke bom spoštoval takrat, ko se bodo borile za pravice vseh!«. Sledil bo obvezni »Zakaj hočejo ženske postati kot moški?« in zimzeleni »Evo, hotele so emancipacijo, zdaj se pa pritožujejo!«. V vsaki družbi se najde tudi zabavljač, ki »že ve, kaj v resnici hočejo te pičke ...« – fora, ki vedno sproži salve smeha. Ja, vsi se lahko strinjajo, da naj se te feministke malo skulirajo in se raje enkrat dobro pofukajo, pa bo takoj vse bolje. Ha ha ha ha.

Velika večina ljudi o feminizmu ve samo to, da jim gre na živce. Že sama omemba besede jih očitno tako napolni z gnusom, da je ne zmorejo niti vtipkati v Google in si prebrati njene definicije, preden začnejo glasno kritizirati. Feministke so agresivne! Sovražijo moške! So spolno zafrustrirane! Kakršnokoli ukvarjanje z družbenim položajem žensk je takoj tolmačeno kot seksistično nasilje. Zdi se, da smo razvili obrambne mehanizme, ki vse oblike aktivizma diskreditirajo, še preden pridemo do njihove dejanske vsebine.

Tako za nekatere ljudi problemi, s katerim se ukvarjajo aktivisti, enostavno ne obstajajo. Svet je lep. Ozračje se ne segreva. Rasizem ne obstaja. Geji niso prikrajšani za pravice. In seveda ženske niso zapostavljene. Če vas plačilna neenakost na delovnih mestih, bojazen pred izgubo službe zaradi nosečnosti, vulgarna objektivizacija ženskega telesa v marketingu, nehumani lepotni standardi, breme neplačanega gospodinjskega dela, vseprisotno spolno nadlegovanje in druge vsakodnevne ženske tegobe motijo, ste očitno histerična nepotešena možača. Vse skupaj ste si izmislili, da bi pritegnili pozornost moških. Spet drugi ljudje se za upravičevanja statusa quo radi sklicujejo na naravo. Saj veste, svet se naravno segreva, črnci so naravno nagnjeni h kriminalu, tradicionalna družina je edina naravna in ženske seveda spadajo v kuhinjo zaradi svoje narave. Dejstvo, da za nobeno od teh trditev ne najdemo dokaza v naravi, jih očitno ne moti.

A če večini pismenih odraslih uspe prerasti mehanizme zanikanja in sklicevanja na naravne zakone, se precej težje otresejo konformizma. Ta se najbolje zrcali v naslednjem odnosu do aktivistov: »Če bi vsi ti ljudje enostavno nehali trobiti svoje zahteve in raje poprijeli za kakšno delo ter dokazali, da znajo biti zgledni državljani, bi jih družba precej bolj spoštovala.« A ni zanimivo, kako morajo nekateri vedno znova dokazovati, da si osnovne človekove pravice zaslužijo, medtem ko te drugim pripadajo že po defaultu? In ravno ta vidik aktivizma si privilegirani člani družbe najtežje razložimo: aktivisti nočejo našega spoštovanja, ampak hočejo soodločati o tem, kaj ima družba za spoštovanja vredno. Zakaj bi morali za status dobrega državljana nekateri garati bolj kot drugi ali se celo odpovedati svoji identiteti?

Zahteve družbe, da naj feministke najprej dokažejo svojo vrednost pod sedanjimi pogoji (kjer so vsa pravila napisana tako, da te vrednosti nikoli ne bodo mogle dokazati), zato lahko pripeljejo le do pop feminizma, kakršnega poznamo danes. Beyonce, Miley Cyrus, Taylor Swift ... ženske, ki so si pritverkale naše spoštovanje, tako da so najprej naredile vse, kar so moški zahtevali od njih; bile vzorne žene, matere, delavke in ljubimke ter s svojimi telesi možem prislužile milijone dolarjev. Moški jim sedaj dovolijo razpredati o feminizmu, podobno kot pustijo prostitutko tarnati nad težkim življenjem, potem ko se izpraznijo v njena usta in zaspijo na zadnjem sedežu taksija.

Očitno se tudi za najbolj emancipirane ženske našega časa pričakuje, da se bodo najprej posvetile potrebam moških in šele potem svojim lastnim. In kadar tega ne storijo, se moški začnejo obnašati kot histerične, agresivne, zafrustrirane pičke. Za primer se bom znova obrnil v svet popa. Še vedno se živo spominjam beograjskega koncerta pokojne Amy Winehouse in reakcij nanj. Amy, ki je bila v tisti točki komaj še sposobna stati na lastnih nogah, je pred nas stopila brez maske. Pijana, osamljena, izčrpana, nemočna. Prava anti-Beyonce! Bila je slaba žena, neplodna in neuporabna ženska, ki je storila še zadnjo kapitalno napako: ni nas skesano prosila za odpuščanje. Kaj ste pa mislili, »I told you I was trouble ...«. Sledilo je glasno izžvižgavanje z odra (ki ji ga bodyguardi niso dovolili zapustiti), medijski linč in zgražanje na socialnih omrežjih, ki je trajalo vse do njene smrti, mesec dni kasneje. Na njeno stisko smo reagirali na najbolj pritlehen in strahopeten način. Amy Winehouse ni bila feministka, a je nevede storila zadnje feministično dejanje v sodobni popularni kulturi: ni se opravičila za svojo nepopolnost.

Ljudje imamo radi upornike, če so ti mrtvi, ali pa če so jih mediji za nas spremenili v neškodljive medvedke, ki ves čas zagotavljajo, da se »zavzemajo za vse«. Radi imamo Nelsona Mandelo brez njegove revolucionarne preteklosti, Malalo Jusafzaj brez njenega nagnjenja k socializmu, Pussy Riot brez antiimperializma. Radi imamo upornike z ravno dovolj ostrine, da zadostijo našim urbanim hrepenenjem po pristnosti, nikoli pa jim ne dovolimo poseči v status quo. Radi jih imamo, če se ob njih dobro počutimo, in sovražimo, kadar nam tega občutka ne morejo dati. Od njih zahtevamo, da nas ujčkajo in tolažijo, tako kot to počne oblast. Tudi pri problemih, ki jih sami ne občutimo in zato o njih ne vemo ničesar, zahtevamo, da se njihovo reševanje prilagodi našemu okusu. Resnična tragičnost današnjega časa je v tem, da smo postali bolj kritični do borcev za človekove pravice, kot smo do tistih, ki jih kratijo.