Grega Repovž

30. 10. 2014  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Skrivnostni uradnik

Evropski pravni red je z evropskimi uredbami narejen sistem maksimumov in minimumov. Določa prostor, znotraj katerega morajo biti urejena posamezna področja. Kaj to pomeni? Da ima vsaka država možnost, da izbere strožja določila ali pa bolj mila, vendar znotraj razpona, določenega v uredbah, pri čemer pač sledi nacionalnim značilnostim. A na koncu to pomeni, da imajo lahko na primer francoski gostinci na podlagi iste uredbe hrano zloženo na prodajnih pultih, v dosegu otipavanja in ovohavanja gostov, v Sloveniji pa mora biti po standardih HACCP vse za steklom, pod steklenimi pokrovi in zapakirano. Na podlagi istih standardov imajo lahko gostinci v Franciji skupno stranišče za oba spola, v Sloveniji pa so standardi neprimerno strožji, saj ta francoska sproščenost in lahkotnost ne prideta v poštev – ker nista v skladu z evropskimi standardi. Seveda sta.

V Sloveniji vemo, da je naša administracija evropski pravni red v slovenskega prenašala s pogosto preprostim prepisovanjem maksimalnih standardov, ker je bilo tako pač najlaže, najmanj zamudno, in z vedno istim argumentom: taki so evropski standardi, tako mora biti, to je pogoj za vstop v Evropsko unijo – in po vstopu v unijo z argumentom, da bomo v nasprotnem primeru kaznovani. A to ni res.

Stranišča in gostinski pulti so le najbolj banalen prikaz našega ravnanja z evropskim pravnim redom in unijo – a že na tej ravni je »vestni uradnik« zagrenil življenje marsikomu, predvsem pa onemogočil, da bi se ljudje lotili marsikatere dejavnosti. V Sloveniji je imeti na primer kmečki turizem mala znanost. V stiku z evropskim pravnim redom postanemo država kimavcev, naj gre za gostinstvo ali pa bančništvo. Banka Slovenije ima na primer nalogo vzdrževati evropski pravni red na področju bančnega poslovanja, a noro je, da v Sloveniji narodna banka kot regulator že leta postavlja slovenskim bankam prav te maksimalne standarde, ki smo jih prenesli na področje gostinstva. Tako morajo slovenske banke v obdobju zadnjih dveh guvernerjev in seveda za njima stoječe administracije uveljavljati neprimerno strožja merila kapitalske ustreznosti, kot veljajo v večini drugih evropskih držav.

Zakaj tako ravnajo? Verjetno zaradi tega, ker jim je tako najlaže. Ni sem jim treba boriti za interpretacije, ni se jim treba boriti za prožnejše okolje, ampak preprosto sprejemajo najtrše standarde, ker tako dobijo za svoje delovanje vedno zeleno luč v evropskih ustanovah. Oni pač opravijo svoje delo. Na najbolj preprost način: v slovenski red prenašajo maksimalne standarde. Pri tem jih dejanske posledice za poslovanje bank ne zanimajo. Ker bi to pomenilo pogajanja, prizadevanja in tudi konflikte, teh pa se še posebej bojijo. In tako morajo slovenske banke izpolnjevati strožje predpise kot na primer nemške, ki že sicer delujejo v boljšem okolju.

Seveda posledice na nacionalnem gospodarstvu niso vidne, če mora slovenski gostinec predelati vsa stranišča in obvezno kupiti steklene vitrine in hladilnike, neumno prenašanje maksimalnih standardov na področju bančništva pa seveda lahko pomeni nacionalno katastrofo. In znotraj te katastrofe se vrtimo že več let. Banka Slovenije in ministrstvo za finance se delata, da s tem nimata nič.

Zakaj tako ravnajo slovenski politiki in administracija, od guvernerja Banke Slovenije naprej? Ne gre iskati skritih namenov, pa čeprav njihovo ravnanje koristi tujim bančnim skupinam, ki bi rade kupile slovenske banke, saj so vse manj vredne, zaupanje vanje je vse bolj uničeno, lahek plen so. Tako ravnajo, ker jim je tako najlaže, ker lahko kažejo s prstom na druge in se jim je treba najmanj truditi. Samo to je »zadaj«. A zato ni njihova krivda nič manjša. Posledice takšnega ravnanja namreč na koncu delujejo uničujoče na državo in na življenja posameznikov.

In pri vsem tem se bodo v naslednjih tednih po rezultatih stresnih testov slovenskih bank prav ti ljudje spet postavljali v pozicijo moralnih avtoritet in govorili, kaj delamo v Sloveniji narobe.