V fiskalni pasti

dr. Bogomir Kovač

30. 10. 2014  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Sredi oktobra je vlada za evropske fiskalne procedure in domačo politično razpravo oblikovala predlog proračuna za leto 2015. Postregla je z delnim računovodskim prestrukturiranjem postavk potrošnje, ponovila dosedanjo logiko fiskalne stabilizacije in ohranila visoka politična tveganja. Takšna usmeritev ni samo ekonomsko napačna, temveč vodi v novo politično destabilizacijo države. Oboje postaja moreča in domala nerešljiva evropska in domača političnoekonomska zanka. V dobrih treh letih se očitno niti tretja zaporedna vlada ni ničesar naučila.

Nova vlada je bila ekonomsko pod velikim političnim pritiskom. V slabem mesecu je morala pripraviti rebalans starega in predlog novega proračuna za leto 2015. Na eni strani so tu evropske zahteve glede fiskalnega semestra, od odprave makroekonomskih neravnotežij do spoštovanja rokov glede proračunskih usklajevanj. Potem so tu domači pritiski glede novega socialnega sporazuma in iztekajočih se zakonskih okvirov urejanja plač v javnem sektorju. Dve ekonomski in hkrati politični fronti, ki ju spremljajo visoka pričakovanja volivcev glede želenega protikriznega zasuka. Politična lekcija treh vlad in dveh izrednih volitev je jasna. Slovenija potrebuje politično stabilizacijo, da bi lahko izpeljala ekonomsko. Temeljno vodilo proračunske politike je zato politična in ne fiskalna konsolidacija. Očitno Cerarjevi tega političnoekonomskega algoritma niso razumeli.

Proračun za leto 2015 odpira široko politično fronto, Mramorjeva intervencija je računovodska, fiskalno nevtralna, s poudarjeno varčevalno agendo. Strukturo in dinamiko proračuna določa ciljni 2,8-odstotni proračunski primanjkljaj, s čimer upošteva zahteve EK. Na prihodkovni strani so učinki razmeroma majhni (108 mio evrov). Vlada ostaja brez pravih posegov v davčni sistem in s tem ne ponavlja Čufarjevih fiskalnih iluzij (nepremičninski davek). Največje spremembe so zato na odhodkovni strani in v tem je Mramor nenavadno podoben Šušteršiču z zujfom. Toda v primerjavi z obema predhodnikoma izrazito stavi na povečanje investicijskih izdatkov. Njihov temeljni vir so nižji stroški dela v javnem sektorju (235 mio evrov). Nenavadno, namesto da bi za investicije našel prerazdelitev v gospodarskem delu proračuna (subvencije), je politično tvegal spor z deležniki socialne države. Skratka, osrednje breme fiskalne konsolidacije nosijo zaposleni v javnem sektorju, tudi prejemniki socialnih transferjev in upokojenci, celo marginalizirani učenci glasbenih šol.

Zasuk temelji na ideji, da je investicijski multiplikator večji od učinkov zasebne porabe, zato je koristneje žrtvovati potrošnjo (plače) v javnem sektorju za večje državne investicije, ki bodo hitreje zagnale gospodarsko rast. Težava je seveda v tem, da so za investicijske projekte potrebni priprava, učinkovito menedžiranje in čas. Hkrati pavšalni rezi pri plačah in zaposlenosti zmanjšujejo tekočo porabo in predvsem demotivirajo javni sektor, ki je cokla hitrejših razvojnih sprememb. Kdaj bodo finančni ministri v Sloveniji doumeli, da oportunitetni stroški zniževanja plač in drugih ukrepov glede delovnih razmer v javnem sektorju niso ekonomski, temveč politični? Kdaj bo jasno, da je prerazdelitev plač in dobičkov zadnja desetletja dolgoročno destabiliziralo agregatno povpraševanje in povzročilo sedanjo krizo? Temeljno poslanstvo politike je »proizvodnja« javnih dobrin in ne demontaža teh. Država ni predvsem politični servis biznisa, temveč državljanov, pomeni zadovoljevanje javnih in ne zasebnih interesov.

Dejstvo je, da je dosedanja evropska politika varčevanja zgrešena, da je hitra in ostra fiskalna konsolidacija shizofrena, da je celoten mehanizem presoje in odprave makroekonomskih neravnotežij na ravni EU za vse in hkrati nemogoč. Britanci, katerih gospodarstvo je trenutno najbolj dinamično, načrtujejo fiskalno konsolidacijo šele leta 2018, Nemčija je danes razmeroma uspešna zaradi središčnega položaja v EU (finance) in svetu (izvoz). Toda fiskalna konsolidacija je še vedno primarni cilj, nekakšna obvezna usmeritev članic. Nemčija tu ne popušča, Pariz in Rim bijeta bitko z Berlinom, ECB išče druge možnosti, EK svojo identiteto. V tej politični kakofoniji si je ekonomski manevrski prostor treba preprosto izboriti. Cerar bi namesto v Berlin moral oditi v Pariz, pri Nemcih pa za prodajo podjetij kupiti politično podporo.

Kaj bi torej lahko bil pravi odgovor? Navzven, do EK, bi morali pridobiti čas za daljšo fiskalno konsolidacijo (do leta 2018). Za protiutež ponujamo politično stabilnost, institucionalno kredibilnost in nabor razvojnih ukrepov, ki povečujejo učinkovitost javnega sektorja in konkurenčnost zasebnega. Cilj ekonomske politike ni fiskalna konsolidacija, temveč rast in zaposlenost. Slovite strukturne reforme so tu politično blago, ki ne ustvarja dodatnega povpraševanja in kratkoročne rasti. Za to potrebujemo spodbujanje potrošnje, več kreditiranja, nove investicije. Proračun pri tem predvsem utrjuje politični in socialni mir, je katalizator in ne netilec problemov, spodbujevalec rasti in zaupanja zasebnih investitorjev. Celo AB je lani bolje ocenila razmere. Javni sektor za sedaj namesto finančnih potrebuje organizacijske in menedžerske spremembe, sprostitev in normalizacijo dela. Želeni investicijski zagon pa laže podpremo z dolžniškim kot s fiskalnim financiranjem. Letošnji lokalni investicijski zagon je za vlado dobra učna ura.

Iz Pettyjeve »politične aritmetike« vemo, da je ekonomija politični posel. Kdor ga ne obvlada, ekonomsko propade. Cerarjevi so se tu ujeli v fiskalno past. Živijo v utvari, da ekonomika varčevanja nima političnih posledic. Za začetek političnega razsvetljenja priporočam Monty Python, Four Yorkshiremen.