Štala

Vlado Miheljak

7. 11. 2014  |  Mladina 45  |  Dva leva

»Moramo vedeti, da je Miro Cerar tretji predsednik vlade v treh letih, ki nemški kanclerki Angeli Merkel predstavlja načrte slovenske vlade, in Merklova je bila lani ob obisku Alenke Bratušek zelo zadovoljna ob načrtu privatizacije. Takrat je dejala, da je Slovenija na pravi poti. In danes ji je predsednik vlade Miro Cerar zagotovil, da bo Slovenija ta privatizacijski postopek nadaljevala, tako da je Merklova slišala vse, kar je želela slišati, in s tem je bila, kot rečeno, videti zadovoljna.«
— Slovenski premier je bil v veselje nemški kanclerki (Odmevi TVS, 30. 10. 2014)

Ne vem, koliko časa bo stranka brez barve, vonja in okusa vzdržala. Namreč Cerarjeva personalna stranka. Zadnje javnomnenjske sondaže ji, sodeč po trendih, napovedujejo hiter konec. Hitrejši, kot sta ga doživeli Jankovićeva Pozitivna Slovenija in Virantova Državljanska lista. Pa še konec teh dveh strank ni bil naraven proces izpraznjenja, ampak v prvem primeru »samoumor«, v drugem primeru umor. V prvem primeru družinska rihta, v drugem primeru likvidacija majhne, a na dolgi rok nadležne konkurence.

Če je Jankovićeva stranka nesporno nagovarjala levosredinsko volilno telo, je Virantova sredinskega. Morda je bila slednja sploh edina zares sredinska stranka doslej. A tu so hitro nastali problemi, kot se to pač zgodi pri instantnih strankah, ki sta jim tuja politični maraton in vsakršen koncept. Če bi (takrat še) Jankovićeve poslance vprašali, kako, zakaj in v čem so levi, bi jih spravili v hudo zadrego. Da ne govorimo o kasnejši frakciji Bratuškove. Ta si je prizadevala za vstop ali v družino evropskih liberalcev ali v družino socialdemokratov. Kar bi pač prej uspelo. In so postali liberalci. V tem smislu je bila Virantova stranka vendarle bolj dosledna. Zagovarjala je kar najbolj nerafiniran neoliberalen koncept in se tudi predstavljala kot klasična stranka liberalcev. A Virant je imel poleg osebnostne poteze, ki bi jo lahko poimenovali nestanovitnost, še to smolo, da je bil sicer naravni zaveznik, a hkrati tudi konkurent Janeza Janše. Konkurente pa slednji razume kot sovražnike. Navsezadnje, če se ne bi pojavila Virantova stranka, bi zelo verjetno dolge mesece favorizirana Janševa SDS leta 2011 vseeno zmagala. Pa jo je za las (za dobra dva odstotka) v fotofinišu prehitela Jankovićeva ekspresna stranka. Ko je potem po Jankovićevem mandatarskem polomu in Virantovem prekucništvu Janša sestavil desno koalicijo, je to pomenilo začetek konca stranke, ki jo na čelo vladne koalicije ni postavil volilni izid, ampak parlamentarno-koalicijska aritmetika oziroma trgovina. Kako se je končala ta neslavna vladavina, vemo.

Tradicionalno levo volilno telo se seli tako, kot kolobari ponudba strank politične levice. Če empirično preverjamo prehode od volitev do volitev, vidimo, da je velik del volilnega telesa nekoč na »uspeh obsojene« LDS najprej prešel v SD, kar je Pahorju omogočilo zmago leta 2008, potem k Jankoviću in sedaj k SMC. Ker stranka, ob sicer modalno konservativnih stališčih njenega predsednika, ni na ogled postavila ne programa, ne kandidatov, ne metod delovanja in je lahko volil vsak, ne le tradicionalno levo usmerjeni volivci, ki so v SMC videli kontinuiteto kolobarjenja, je SMC dosegla drugi najboljši rezultat po triumfu Drnovškove LDS leta 2000. A kar je bila pred volitvami prednost, sedaj postaja breme. Personalna stranka, ki je v odsotnosti siceršnjega programa obljubljala moralno prenovo, z visoko stopnjo netolerance do korupcije, političnih kriterijev kadrovske kuhinje, ter zadržano in premišljeno privatizacijo, je najprej odpovedala prav na omenjenih področjih. Stranka postaja slepa za napake svojih kadrov, pri sledenju zunanjih diktatov in ultimatov k privatizaciji gre čez mejo dobrega okusa. Lep primer je nedavni obisk Cerarja pri Merklovi, kjer ji je obljubil nadaljevanje privatizacije. Merklovi? Kakšna pa je obligacija suverene države do sicer dominantne članice EU?

Ne bi prehitro napovedoval politične smrti, a zdi se, da se bo trend padanja podpore Cerarju težko zaustavil. Še zlasti, če bo tako nadaljeval. Kaj torej sledi? Še ena konstrukcija instantne stranke, ki bi v zadnjem hipu premagala desnico, ki je vse bolj ujetnica suicidalnega Janše? Kaj drugega verjetno ne ostane. O. K., en del levega volilnega telesa se je verjetno razmeroma trajno preselil v Združeno levico. A slednja težko nagovarja tiste leve volivce, ki jim ni po godu popolnoma nereflektirani leninistični, tako rekoč diamatski diskurz, ki je bil že v socialistični Sloveniji zdavnaj presežen, in ki ne kupijo groženj s skorajšnjimi »ljudskimi sodišči, ki bodo bruhala ogenj«. Ta retorika je rezervirana za tiste, ki so generacija brez zgodovinskega spomina ali jim je ta privlačna zgodovinskemu spominu in izkušnjam navkljub.

Takole na prvo žogico bi lahko rekli, da so naslednja postaja levega križevega pota spet socialdemokrati. A vse kaže, da so po Pahorjevi dekonceptualizaciji stranke in Lukšičevi odvrnitvi preostanka intelektualnega zaledja popolnoma izpraznjeni. Ta čas se zdi, da sta njihov aktualni domet zgolj preživetje in preužitek ožje strankine elite. Alternativa ali Židan ali Fajonova težko ponudi izbiro onkraj dileme ali diamatska ZL ali moralistična SMC. Tretjega kandidata, kandidatke, ki bi lahko mislila socialdemokratski model, ni na vidiku. Tudi zunaj SD ne.

Politično smetišče je polno včerajšnjih političnih velikanov.