Pokorno javljam

Janko Lorenci

7. 11. 2014  |  Mladina 45  |  Kolumna

Mramorjev načrt se sesuva kot hišica iz kart. Minister pravi: izravnajmo finance, kot zahteva EU, potem nam ne bo mogla več ukazovati in ohranili bomo ekonomsko suverenost. A že novi stresni testi to popolnoma zanikajo. Naše banke so bile kapitalizirane preobilno, toda zdaj komu velikemu v EU ustrezajo drugačni kriteriji o zdravju bank in z našimi je znova vse narobe. Največji dve bo po novem komandirala ECB. Že to kaže, kako naivna je Mramorjeva filozofija o obrambi nacionalne suverenosti z vdanim kimanjem. Poleg tega Juncker napoveduje, da bo doslej neobvezna navodila komisije o ekonomski politiki posameznih članic skušal spremeniti v obvezna. Potem bo lahko iz Bruslja res prihajalo karkoli.

Mramor načeloma skrbi za strokovna finančna vprašanja, Cerar pa za velike (politične) usmeritve. Ena od njih je odnos do Bruslja, kjer se vedno bolj odloča o vsem, kar počnemo. Cerar in Mramor v zvezi s tem odnosom sprejemata katastrofalno zgrešene politične in ekonomske presoje.

To je toliko huje, ker prvič obstaja resna možnost, da se v EU in pri nas zategovanje pasu opusti. Zdaj že vrabci čivkajo, da je zgrešeno, uprle pa so se mu tudi nekatere članice s težo. Mi pa: namesto da bi se v brazdi velikih upornikov tej politiki uprli tudi sami, se gremo pridnega nemškega učenčka. To grozi, da bo uničilo krhko gospodarsko rast, in je dobesedno samomorilsko. In seveda bomo, gostoli Cerar na prvem obisku v Berlinu, še naprej razprodajali državno premoženje.

EU je za velike, spretne in tradicionalno privilegirane (stare) članice še vedno kar v redu skupnost. Za mnoge pa postaja dobesedno nevarna. Njeni vrhovi pospešujejo neoliberalizem, ta odpravlja za EU nepogrešljivo solidarnost, hkrati pa sili v zgrešeno zdravljenje krize. EU je v marsičem orodje velikih korporacij, mednarodnih financ in močnih članic, zlasti Nemčije, deloma pa tudi Amerike (glej odnos do Ukrajine, trgovinski sporazum z ZDA itd.). V taki Uniji narašča pritisk, da bi jo prisilno strnili, skupnost pa hkrati razpada na čedalje bolj različno razvite dele. To jo rahlja, družbe pa dela manj strpne, bolj ksenofobne, nacionalistične itd. Hkrati trpita tudi demokracija in enakopravnost članic.

Slovenijo je komisija tudi po oceni Bajtovega inštituta s svojimi pritiski k privatizaciji in naglemu zategovanju pasu, pa tudi s pretirano črnimi napovedmi o našem stanju oslabila in ji napravila škodo. Pri tem je pogosto presegla svoje pristojnosti. Tu smo pri jedru problema. Velik del njene moči izvira iz paktiranja s politekonomskimi elitami v kriznih državah. Komisija gre praviloma tako daleč, kolikor ji dopušča mehkoba ali gniloba na drugi strani. In tudi slovenska politika je tak vazal: servilna, veličastno nevedna, polna neoliberalnih dogem. Idealna mešanica, da postaneš nemočen in – še huje – prostovoljen plen.

Nobena stranka razen Združene levice ne igra na razumno, a po potrebi ostro obrambo pred samovoljo komisije. Še noben vidni politik ni resno spregovoril o tem, da je naša suverenost kritično ogrožena. Vsi sprejemajo tradicionalno držo slovenske politike: klanjaj se Angeli Merkel, hodi po domačih sindikatih, sekljaj javni sektor itd.

Polagoma se le prebija spoznanje, da nas austerity tolče po glavi, da postaja EU zelo dvorezna skupnost, servilnost naše politike pa pogubna. A ta njena drža se ne bo spremenila brez pritiska. Pritiska, ki se bo moral zelo zaostriti.

V tem smislu bi bilo treba začeti gibanje za referendum o izstopu iz evra; vstop je bil napaka. Posameznike iz vlade in bank bi bilo treba ovaditi zaradi nore in po korupciji do neba smrdeče razprodaje državnega premoženja (sindikati, Združena levica … zakaj čakate?). Upreti se je treba nenehnemu kleščenju plač in nazadovanju pokojnin – sistematičnemu produciranju revščine. Politiko bi bilo treba, če ostanemo pri odnosih z EU, pripraviti do tega, da bi sklepala zavezništva s članicami v podobnem položaju in se trudila za razpršitev ekonomskih in drugih navezav.

Skratka, postati bi morali samozavestna, po potrebi naporna, samovolji komisije upirajoča se članica, ne pa ostati ustrežljivi mahavček z repom. Brez tega bomo vegetirajoča provinca na robu hudo okvarjene, nepredvidljive Unije.

EU nas ni pahnila v osnovno krizo, to smo si zakuhali sami, vendar nas njeni pritiski dodatno in izdatno potiskajo v razvojno nazadovanje in kritično krčenje suverenosti. Najbrž smo bili v Jugoslaviji bolj kot zdaj gospodarji svojega razvoja, navsezadnje smo iz nje kljub tveganju tudi izstopili. Z vstopom v EU je vprašanje suverenosti za nas nehalo obstajati, ker smo jo gledali samo skozi ozko pravno-politično prizmo. Zgrešeno in naivno; kriza je razgalila naše slabosti in slabosti EU ter bolno sodelovanje njenih in naših vrhov. Iz evroservilnosti se niti po izbruhu krize ni razvil zdrav evroskepticizem. Naša politika zunanje pritiske še naprej kompenzira tako, da pritiska na lastno prebivalstvo.

Nova oblast in nove okoliščine v Uniji so načeloma priložnost, da se izvijemo iz tega kapitulantskega, mazohističnega vzorca ravnanja. Zgodovina prejšnjih vlad govori: ko se enkrat po nepotrebnem ukloniš zunanjim pritiskom, je konec vsakršne odpornosti. Cerarjeva vlada naglo izgublja priložnost. Poglejmo samo Mramorjev načrt, vdanostna Cerarjeva zagotovila v Berlinu ali to, koliko časa in energije je vlada, skupaj z mediji, potrošila za komisarstvo Bratuškove in kako malo se meni za neskončno pomembnejšo stvar – držo do EU. Držo, ki je tudi eksplozivno notranje vprašanje, saj vodi v nerazvoj in ostre socialne konflikte, prej ali slej tudi v ponovitev vstaj.