Pijavke nehajo

Janko Lorenci

14. 11. 2014  |  Mladina 46  |  Kolumna

Na letošnji lestvici sto najbogatejših Slovencev najbolj tolče v oči, da je na vrhu dvanajsterica, ki ima premoženje v davčnih oazah. To je osupljiv in strašljiv podatek. Tudi niže na lestvici je gotovo še več takih skrivačev.

Ta na vrhu čepeči ducat daje bolj ali manj prav ameriškemu raziskovalcu davčnega begunstva Jamesu S. Henryju, ki trdi, da so državljani Slovenije v davčne oaze pretovorili vrtoglavih 50 do 75 milijard evrov. Morda je znesek pretiran, a nekaj pove tudi podatek, da so naši davčni zavezanci po ugotovitvah Dursa leta 2010 prelili v davčne oaze 1,6 milijarde evrov, od tam pa se je v Slovenijo preselilo 900 milijonov evrov. Izjemno živahen promet sredi polne krize.

Tako odtekanje premoženja in davkov nam pije kri; brez njega bi laže prebrodili krizo, prebivalstvo bi bilo treba manj mučiti z zategovanjem pasu. Toda selitev denarja v davčne oaze ni protizakonita. Vendar je sporna in moralno zavržena. Družba je v te izmikavte praviloma nekaj vložila – tu so se zastonj šolali in zdravili, mnogi med njimi tu še živijo in uživajo ugodnosti infrastrukture, nekateri so od države dobili začetno podjetniško pomoč in jo potem pobrisali ven. Res so nekateri davčni begunci storili tudi kaj v splošno korist, vendar družbi praviloma ne vračajo moralnega dolga, bolj poštenim ali manj bogatim sodržavljanom (največ jih pripada srednjemu razredu), ki davke plačujejo doma, pa nalagajo večja davčna bremena, jim tako rekoč smukajo denar iz žepa.

Dvanajsterica beguncev na samem vrhu lestvice govori o posebni miselnosti bogatih. Njihova glavna identitetna točka je praviloma denar. Tudi če dajejo od sebe lepe stavke o ljubezni do domovine, se čutijo bliže bogatašem v Ameriki, Nemčiji in Hondurasu kot rojakom. Iz denarja hočejo narediti še več denarja, zato v davčne oaze premikajo denar, sedeže podjetij, včasih tudi kriminalnost. Zakaj skušajo biti še bogatejši, čeprav nakopičenega denarja ne morejo niti približno porabiti zase, je stara uganka. V tem se razlikujejo od pijavk; ko so te živalce polne krvi, nehajo piti.

Ampak recimo, da jih nekaj delno razbremenjuje: če težko zaupaš svoji državi, njeni poštenosti in pravičnosti, če ta država spodbuja sistem, v katerem je solidarnosti vedno manj, egoizem pa sistemsko spodbujan, si nekako bolj upravičen, da se kot davkoplačevalec potuhneš in greš ven. Z drugimi besedami: nepoštena, skorumpirana država (politika) korumpira celotno družbo in z njo vred tudi obstoječe in potencialne bogataše. Ustvarja se začarani krog volčje miselnosti skozi vsa nadstropja družbe, krog, v katerem se goljufanje države (tudi neplačevanje davkov) zdi majhen ali nikakršen greh, prej hvalevredna spretnost. Zato gre jezo zaradi izmikanja davkom vsaj toliko kot proti beguncem usmeriti proti politiki, sokrivi za bežanje.

To bežanje po svoje potrjuje, da navezanost na domovino kopni. To je slabo znamenje. Dogaja se, prvič po dolgem času, nekakšen materialno-kulturni prelom; Slovenci se vedno bolj zlahka poslavljajo od Slovenije. Davčno begunstvo, praviloma početje bogatih, je del tega pojava, seveda pa ga ne gre enačiti s hojo s trebuhom za kruhom. Beg revnih (mnogih med njimi ambicioznih, sposobnih, a brez dela) v tujino je beg obupanih, ne lakomnih, in za državo še večji problem. Oba bega sta povezana – beg bogatih, ki dela državo revnejšo, pospešuje beg revnih in tako dodatno pije kri ljubi domovini.

Na splošno položaj v državi, čeprav seveda pomanjšan, ni bistveno drugačen od razmer na Zahodu. Bogataši povsod poganjajo kot gobe po dežju – število milijarderjev se je od izbruha krize podvojilo (zdaj jih je okoli 1650), milijonarjev je na milijone, korporacije postajajo majhni imperiji. Nacionalna bogastva se naglo koncentrirajo v rokah maloštevilnih, hkrati s tem pa narašča neenakost; OECD je nedavno sporočil, da je globalna neenakost največja po letu 1820. Tudi Piketty pravi, da se v tem pogledu vračamo v 19. stoletje.

Nagla koncentracija bogastva pomeni zgoščanje in premeščanje družbene moči h kapitalu, s tem pa tudi usihanje predstavniške demokracije. Ko denar doseže neko količino, tako rekoč sam od sebe dela nov denar, ki se še naprej koncentrira, pa tudi revščina perpetuira samo sebe. In večji vpliv ko imajo bogati, bolj hočejo in laže zmorejo take razmere zamrzniti.

V tem je tudi odgovor na vprašanje, zakaj so davčne oaze kljub naraščajočim pritiskom tako trdožive. Pri življenju jih po eni strani drži dejstvo, da jih vzdržujejo tudi nekatere menda ugledne države – Švica, Anglija, Luksemburg … (Juncker bi moral seveda odstopiti.) Po drugi strani obstoj oaz trdno podpirajo bogataši in korporacije povsod po svetu. Bogati so praviloma dejanski ali potencialni davčni begunci. Njihovo skrivanje denarja lepo ponazarja dejstvo, da kopičenje bogastva v rokah maloštevilnih množicam ne koristi, čeprav bogati in njihov propagandni stroj trdijo, da vlečejo za seboj vso družbo. To je laž.

Še enkrat k Pikettyju: velika neenakost lahko preživi le, če »aparat upravičevanja« (po besedah Georgea Monbiota ga sestavlja mreža thinktankov, ekonomistov in udomačenih novinarjev) prepriča volivce, da je bolna neenakost zdrava, razumna in celo potrebna. Če tega ne more, pravi Piketty, se morajo vmešati države ali pa se zgodijo revolucije.

Ampak današnje države (politike) tak razvoj prej ko ne pospešujejo. Tudi naša politika je v glavnem del tega aparata. Cerar in druščina, dajte si izdelati izvlečke iz Pikettyja.