Artefakt sodobne religije

dr. Bogomir Kovač

7. 11. 2014  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Stresni testi evropskih bank so za nami, toda večjih pretresov niso prinesli. Nova mantra centralnih bankirjev je ekonomskotehnično vsaj tako zapletena, kot je politično prozaična. Stresni testi so najprej del formalne graditve nove evropske bančne unije, kjer ECB prevzema normalno vlogo regulatorja in nadzorovalca evrskega bančnega prostora. Hkrati pa dokazujejo, da politično ne prinašajo rešitve, ker ne preprečujejo niti ekonomske impotentnosti ECB niti političnih problemov evroobmočja. Dobili smo načrtovani ekonomski pretres bank za politično umiritev razmer.

Stresni testi so načeloma namenjeni oceni odpornosti finančnih institucij, če pride do neprijetnih dogodkov na trgu. V evropskem primeru imajo dvojno vlogo. Pomenijo del protikriznega delovanja monetarne politike v širšem smislu, hkrati pa so del nove institucionalne gradnje bančne unije. Stresni testi so povezali nekatere ključne evropske institucije (ECB, EK, EBA in ESRB), poudarili nove regulacijske zahteve glede kapitala (Basel III, CRR/CRD IV) in protikrizne finančne mehanizme. Gre seveda za ključno vprašanje, kako obvladovati sistemska, kreditna, tržna in druga tveganja, ki lahko usodno vplivajo na solventnost bank in bančnega sistema, na nacionalni in evropski ravni.

Stresni testi so nekakšne vojaške vaje, polne makroekonomskih scenarijev in predvidevanj, ki zahtevajo ukrepanje v miru, da bi preživele vojne. Vaja je strateška, strogo usmerjena, rezultati načrtovani in predvidljivi, čeprav naj bi bili posledica tržnih naključij. Gre seveda za staro prevaro političnoekonomskega inženiringa, ki pod krinko dialoškega mreženja institucij, subjektov in procesov prikriva monološko ost, jakobinsko jedro, da ločuje prijatelje in sovražnike, intervenira in izsiljuje, zapoveduje in ukazuje. Stresni bančni testi so najboljši dokaz političnega cinizma in ekonomskega fundamentalizma današnje dobe, nekakšen artefakt sodobne religije neoliberalizma.

Najprej ni dvoma, da monetarna unija ne more delovati brez bančne, ker ustvarjanje denarja in vpliv na realni sektor (rast, cene, zadolževanje) dejansko držijo v rokah poslovne banke in ne centralni bankirji. Poleg tega ECB šele z bančno unijo in enotnim mehanizmom nadzora (SSM) postaja bolj normalna centralna banka. Stresni testi so orodje za ugotavljanje odpornosti bančnih bilanc in korak k predčasnim odpravljanjem pomanjkljivosti v bančnem sistemu. Orodje je navidezno zelo sofisticirano, glede izvajalcev obsežno in drago, dejansko pa pomanjkljivo in vsaj za zdaj bolj malo uporabno. Poglejmo tri zadrege.

Prva zadeva razmerje med dinamičnimi in statičnimi predpostavkami, med objektivnim pristopom in subjektivno odgovornostjo. Dinamika zadeva oba makroekonomska scenarija, ki sta polna razmeroma skrbno friziranih predpostavk. Scenariji niso niti stresni glede na zgodovino (velika recesija 2008-9) niti prelomni glede prihodnosti (krizni čas, razpad evrskega sistema, izstop držav …). Izbira tveganj in bank je arbitrarna, poslovna zajemanja nekaterih postavk (nepremičnine, državne obveznice …) problematična, kompleksnost metodologije in modelov zavajajoča. Na drugi strani, s poslovnega vidika, ves pristop temelji na statični analizi bilanc, poslovni modeli se ne spreminjajo, ne upoštevamo niti korporativnega upravljanja niti sposobnosti vodstev bank glede kriznega menedžmenta. Stresni testi so bogati pri namišljenih rečeh in bosi pri dejanskih nosilcih sprememb, pri upoštevanju intuitivnih tveganj. Preprosto, planiranje potrebnega kapitala je odvisno od menedžerskih sposobnosti bank. Če nimajo povratne zanke do vodstva bank, nimajo smisla. Glede tega je ameriški koncept stresnih testov (CCAR, SCAP) boljši, saj bolj rešuje to temeljno protislovje. Tu so stresni testi del licenciranja, bank in menedžerjev. Za nameček pa so raziskovalci iz Stern School of Business s poglobitvijo evropskega stresnega pristopa (SRISK) prišli do precej bolj dramatičnih rezultatov.

ECB nas s stresnimi testi prepričuje, zakaj bi bili normalni, če smo lahko nesrečni.

Drug problem je nastavek prvega. ECB je želela dokazati, da je med 130 bankami zgolj 25 grešnic, ki morajo v naslednjih mesecih zagotoviti 25 mrd zahtevane dokapitalizacije, večina prihaja iz problematičnih držav (Grčija, Italija, Ciper, Slovenija …). Sklep je na dlani. Evropski bančni sistem je trden in zdrav, toda očitno ne deluje. Banke so zelo likvidne in dobro kapitalizirane, toda ne posojajo, transmisija denarja v realni sektor je zamrznjena. ECB in evropske banke tičijo v likvidnostni pasti. To pa pomeni, da centralizacija nadzora bank ne rešuje ničesar, ker je problem na ravni decentraliziranih državnih politik in poslovnih politik podjetij. Reševanje bilanc bank tiči v poslovnem restrukturiranju podjetij in fiskalni konsolidaciji držav in vice versa. Monetarna in bančna unija torej trčita ob problem suverenosti, bančne unije ni brez politične. Stresni testi so brez tega spoznanja slepa pega.

ECB je s stresnimi testi dokazala preživetje bank, prikrila pa je druge težave. V presoji niso nemške deželne banke, testi niso zaznali posebnosti upravljanja italijanskih bank (fundacije), pa tudi španskih in italijanskih bančnih zadrug in hranilnic , obstaja problem državnih pomoči pri dokapitalizaciji državnih bank in širokih političnih sponzorstev, male dokapitalizacije v slovenskih bankah so bolj pedagoške kot vsebinske narave …

Stresni testi prinašajo več politične kot ekonomske presoje, so tehnično sterilno orodje, ne pa pravo vodilo sprememb. Nadaljujejo dogmo monetarnih pravil in modelskih racionalnih pričakovanj. Širijo utvaro, da je bančna unija nova rešitev za EU. J. Winter se v svoji knjigi sprašuje, zakaj bi bili srečni, če smo lahko normalni. ECB nas s stresnimi testi prepričuje, zakaj bi bili normalni, če smo lahko nesrečni.