Planet dveh Pahorjev

Vlado Miheljak

14. 11. 2014  |  Mladina 46  |  Dva leva

Predvsem je (v vzhodni Evropi; op. avt.) upočasnjen proces konjunkture. Kot ugotavlja Die Oesterreichische Kontrollbank (OeKB), se je poslovna klima še poslabšala. Skoraj ni pozitivnih signalov. Samo v Sloveniji, kjer je Fraport kupil letališče glavnega mesta, je nakazana »rahla razjasnitev« v prvi polovici leta 2015. Deutsche Telekom si v okviru privatizacijske iniciative v Sloveniji prizadeva kupiti državno telefonsko družbo. »Nemci so zelo dobrodošli investitorji,« je rekla neimenovana diplomatka, ki drži pesti za Deutsche Telekom.
— Handelsblatt ugotavlja, da nekoč najboljša učenka postaja najbolj pridna (Handelsblatt, 7. 11. 2014)

Insajder v slovenskem glavnem mestu pravi, da je proces prodaje (letališča) potekal hitro, efektivno in transparentno. Kar ni samoumevno na Balkanu.
— Handelsblatt (12. 11. 2014) ugotavlja, da pa smo še zlasti najbolj pridni Balkanci

Nemci pridno investirajo v Sloveniji.
— Handelsblatt (12. 11. 2014) ugotavlja, da so Nemci najbolj pridni učitelji

Če odmislimo zdrahe in nizke nravi slovenske politike, ki so jih demonstrirali ob rušenju Alenke Bratušek za evropsko komisarko, se je zadeva dobro iztekla. Pravzaprav zelo dobro. Ne vem, kako bi se končala, če bi Bratuškova postala komisarka za področje energetike. In bi morala po službeni dolžnosti nasprotovati slovenskemu vitalnemu interesu.

Namreč, da si s premišljeno politiko dolgoročno zagotavlja plin kot strateški energent. Načrtovani Južni tok, ki mu EU nasprotuje, bi bil prava priložnost. Deklarativno in naučeno govorjenje Bratuškove na zagovoru, kako se morajo zagotoviti alternativne izbire in možnosti iz Norveške in Sredozemlja, je rešitev za posamezne dele EU, ne pa tudi za Slovenijo. Sloveniji bi potrebe po plinu zagotovil Južni tok. Nekateri se tega dobro zavedajo in tako tudi delujejo. Avtoritarni populist Orban je hitro dojel, da bo Madžarska v igri med Rusijo in EU potegnila kratko. Pravzaprav so kratko že potegnile vse sredozemske in nove članice, ki so na ruski trg pošiljale svoje izdelke. To igro na plečih revnih in novih članic igrajo veliki igralci. In prav tako kot aktualno čutijo ekonomsko in finančno vojno, bodo tudi dolgoročno plinsko vojno čutili majhni in obrobni. Predvsem pa tisti, ki bodo pridni in ponižni. Kolikokrat je že doslej denimo Poljska igrala v EU svojo igrico, da ne govorimo o Veliki Britaniji ali Franciji, pa na koncu ni bilo negativnih posledic. In tudi majhni Madžarski ne bo hudega. Navsezadnje Orban sistematično krši človekove in politične pravice državljanov, pa zveza, ki se ponaša prav z visoko zaščito teh pravic, razen da ga deklarativno okara, ne naredi nič.

Slovenska zunanja politika je zmedena. Dezorientirana. Tako je bilo že prej in tako je zdaj še bolj. Cerarju so v Bruslju in Berlinu na hitro razložili, da so ideje iz predvolilne kampanje o zadržani in selektivni privatizaciji nesprejemljive. In je na hitro dojel. V teh dneh ga v vplivnih nemški medijih, kot je Handelsblatt, hvalijo kot reformno naravnanega predsednika vlade. Kako ga ne bi, ko pa si brez sramu obetajo, da bo imel Deutsche Telekom prednostno obravnavo pri odprodaji slovenskega Telekoma. Citirana izjava slovenske diplomatke (niti ni težko ugotoviti, kdo bi to utegnil biti) kaže, da na svoji diplomatski misiji skrbno uveljavlja državni interes. No, ne slovenskega, ampak interes dežele gostiteljice. Ne drži pesti za Slovenijo, ampak za korporacijo, ki bo po Madžarski, Hrvaški ne le zaokrožila srednjeevropski monopol, ampak si bo na stežaj odprla vrata tudi na Kosovo in Makedonijo. Pa še poceni bo.

Sicer pa se zmedena slovenska zunanja politika ne kaže zgolj na področju ekonomske, ampak tudi splošne diplomacije. Slovenija brez kančka dvoma in brez razmisleka o slovenskem interesu (kaj šele o načelnosti!) ponavlja mantre velikih evropskih igralcev. Ti pa obrazce, ki jih definira veliki brat čez lužo. Denimo, ob vprašanju Krima in drugih kriznih območij v vzhodni Ukrajini. Ne samo politiki, sedaj so tudi že novinarji začeli uporabljati propagandni besednjak, kakršnega je bila deležna tudi Slovenija v času osamosvajanja. Namreč o »samooklicanih« republikah na Krimu in vzhodni Ukrajini. Pač tako, kot so bile samooklicane Slovenija, Hrvaška in druge »separatistične« republike bivše Jugoslavije. Še bolj perverzno pa je slovensko obnašanje v odnosu do Katalonije. Tiste Katalonije, ki je osamosvajajoči se Sloveniji izkazovala podporo, ko ji je bila uradna EU vse prej kot naklonjena. Katalonsko odcepljanje od španske kraljevine poteka tako, kot naj bi v Evropi potekali procesi razdruževanja. Brez nasilja, brez diskvalifikacij. Zrelo in odgovorno. Slovenija je zamudila priložnost, da bi na tem netveganem primeru pokazala svojo suverenost in izrekla pošteno oceno: o usodi Katalonije bodo odločali Katalonci. Tako kot Škoti o usodi Škotske. In tako, kot smo o usodi Slovenije odločali državljani Slovenije.

A drugače ne more biti. Slovenska zunanja politika je odraz slovenske notranje politike. In obe, tako zunanjo kot notranjo, vodijo ljudje, ki smo jih, žal, sami izbrali. Če je bil komu pojav Pahorja v kateri od njegovih vlog (predsednik parlamenta, predsednik vlade, predsednik republike) preveč, naj se sprijazni, da imamo zdaj dva Pahorja. Oba, s komaj kaj razlikami, veliko investirata v podobo, malo v doslednost. Veliko v všečnost, malo v avtonomnost.

Smo kot planet dveh lun. Pa včasih že ena dela ljudem velike preglavice.