Brez alternative

dr. Bogomir Kovač

14. 11. 2014  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Velike poplave postajajo letos in očitno tudi v prihodnje največja naravna in velika politično-ekonomska grožnja državi. Njihova pogostost, intenzivnost in usodnost so sorazmerne z našo nesposobnostjo celovitega upravljanja voda. Vojne ujme so posledica podnebnih sprememb, zgrešene urbanizacije in zanemarjanja urejanja vodotokov in poplavnih območij. Razmere so kritične, nesposobnost in neodgovornost nosilcev oblasti alarmantni. Škode in stroški zaradi poplav in slabih ukrepov daleč presegajo potrebna sredstva za protipoplavno zaščito. Vodni ekosistemi so naš izjemni naravni kapital in konkurenčna prednost, toda kot zanemarjena javna dobrina postajajo naša velika razvojna ovira.

Slovenija je geografsko in morfološko izjemno razgibana in raznolika. Dve tretjini ozemlja sestavljajo gozdovi in gore, polovico kraški svet, tretjina je namenjena poselitvi, dobra desetina je poplavno ogrožena, poplavna območja obsegajo okoli 400.000 hektarjev. Podnebne spremembe so obrnile tok in količino padavin, pretoki vse bolj pogosto presegajo večdesetletne povratne dobe, nevarnost in škodljivost poplavnih ciklov nesorazmerno naraščata. Leto 2014 je izvrsten dokaz tega, ne samo v Sloveniji, temveč na širšem območju srednje in južne Evrope.

V državi so ti naravni procesi povsem v nasprotju z ukrepi in celovitim upravljanjem in gospodarjenjem z vodami. Več je poplav, manj je sistemskega pristopa. Na eni strani imamo problematično urbanizacijo, ki je zamejila naravne vodne poti, na drugi strani zanemarjamo urejanje vodotokov. Vodi smo življenjski prostor načrtno vzeli, zato nam s poplavami stihijsko vrača naše napake. Poplave so preprosto zrcalna slika neodgovornega ravnanja z vodami.

Naravni vodni svet je krhek sistem, vodni krog je eden najobčutljivejših ekoloških, ekonomskih in sociokulturnih procesov. Vodno bogastvo je namreč javno dobro, last državljanov in ne politikov ter zasebnih korporacij, celovito upravljanje voda je v osnovi dokaz delovanja javnega menedžmenta in učinkovitega delovanja države. Nizozemska je že desetletja svetovni zgled vodnega inženirstva in javnega menedžmenta, podobno, kot so vsi poizkusi privatizacije upravljanja voda (VB v obdobju »thatcherizma«) žalostno propadli. Upravljanje voda je področje, kjer politična ekonomija neoliberalizma ne deluje.

Upravljanje voda je področje, kjer politična ekonomija neoliberalizma ne deluje.

Evropska poplavna direktiva (2007) je podrobno predpisala metodologijo, protokole in sistemska ravnanja glede poplav. To direktivo smo prevedli v zakonodajo, leta 2009 smo tako dobili okvirni program izvajanja protipoplavnih ukrepov v RS, dve leti kasneje prvo oceno poplavne ogroženosti, leta 2012 seznam protipoplavnih ukrepov in lani prvo poročilo. Do konca leta 2015 naj bi imeli pripravljeno vse potrebno za konkretno izvedbo (gradbena dovoljenja) in dejanske protipoplavne posege (gradnja protipoplavne infrastrukture). Deset let potrebujemo za papirografijo, vmes v katastrofalnih poplavah rešujemo najnujnejše, nimamo pa konkretnih projektov niti ustreznih finančnih sredstev. Imamo množico institucij brez jasne vodstvene in administrativne odgovornosti, ni operativnih strategij in integralnega upravljanja, vseskozi nekaj načrtujemo, toda ničesar ne izpeljemo. Dobili smo neznosno mešanico krize vodenja vlade in MOP, sistemsko nekompetentnost in hkrati samovoljo uradništva (ARSO), zlom celotnega sistema sanacije, sistemskih ukrepov in preventivnega delovanja. Poplave so preprosto potopile državo. Dovolj dokazov so v teh dneh javno ponujali vsi osrednji vrhnji akterji. Pahor s svojim puhlim besedičenjem in Cerar s ponovnim nepoznavanjem razmer, ministrica Majcnova z zmedenim vodenjem in kakopak razrešeni Petelinc na direktoratu za vode, ki tega mesta nikoli ne bi smel zasesti.

Cerarjeva vlada je na interventni nedeljski seji zahtevala pripravo akcijskega načrta, mogoče kratkoročne ukrepe, ki seveda ne morejo ponuditi ničesar novega, česar ne bi vedeli dve leti. Imamo 61 poplavnih območij, prizadetih je kakšnih 130.000 prebivalcev, 23 tisoč stavb, 17 tisoč podjetij. Seznam ukrepov je ovrednoten na 600 milijonov evrov, v desetletnem obdobju bi jih potrebovali 60 milijonov na leto, 17 milijonov za redno vzdrževanje, povprečno 1000 evrov na tekoči meter vodotokov, 4600 na prebivalca z ogroženih območij. In kaj ponujata pravkar sprejeti rebalans in proračun za naslednje leto, ob katastrofalnem poplavnem letu in neporavnanih škodah zadnjih treh let? Desetino potrebnih letnih sredstev in odprte stare obveznosti. Hkrati pa Vodni sklad, namenjen za financiranje vodne infrastrukture, ne dobi niti vseh namenskih prihodkov niti jih ne izkorišča, predvsem pa jih sistematično namenja za problematično graditev vodne infrastrukture na spodnji Savi, kar bi moralo biti del energetske izgradnje in koncesij. Za nameček nimamo moratorija gradenj na spornih poplavnih območjih niti sistema učinkovitih zavarovalnih kritij in zasebne odgovornosti. Kdo se torej tu spreneveda in v imenu koga?

Ocena neposrednih in posrednih škod v zadnjih štirih letih dosega oceno vrednosti predvidenih posegov v naslednjih desetih letih. Izvedbenih projektov ni, ker ni gradbenih dovoljenj, teh ne bo pravočasno, če ne bomo združili posegov na širši lokaciji vzdolž vodnih poti in poplavnih dolin. Podobno velja za investicije, finančni menedžment in ljudi, ki znajo voditi projekte. Sistem koncesij je propadel, potrebujemo javni servis, centralizirano vodenje in hierarhijo projektov in odgovornosti. Gasilske strukture so edine, ki so to uspešno združile.

Protipoplavni krizni menedžment je učna ura Cerarjeve administracije. Sistemske spremembe, drugačno vodenje in upravljanje so tukaj edina pot rešitve. Ni veliko alternativ. Cerarjevi bodo morali tehnično in ekonomsko rešiti problem poplav ali pa jih bo politično odplavilo. Letne vode bodo tu zadostovale.