Dobrodošel nazaj, gospod Lopov

Vlado Miheljak

28. 11. 2014  |  Mladina 48  |  Dva leva

»Špansko arbitražno športno sodišče je odločilo, da lahko legendarni francoski nogometaš Zinedine Zidane trenira rezervno ekipo madridskega Reala. Španska nogometna zveza je konec oktobra za tri mesece suspendirala Zidana, ki ni imel ustrezne trenerske licence, Real in Zidane pa sta se pritožila in s pritožbo zdaj tudi uspela.«
— Tudi slavnemu nogometašu so neupravičeno odvzeli in nato na višji instanci vrnili mandat (STA, 21. 11. 2014)

»Portugalski preiskovalni sodnik je v ponedeljek pozno zvečer odredil pripor za nekdanjega portugalskega premiera Joseja Socratesa, proti kateremu se bo nadaljevala preiskava, poročajo tuje tiskovne agencije. Socratesa so v petek aretirali v okviru preiskav domnevnih davčnih utaj, korupcije in pranja denarja.«
— Socratesev odvetnik Joao Araujo je odločitev o priporu označil za neupravičeno in nepravično ter napovedal pritožbo. Slab vpliv slovenskega pravosodja sega vse do Portugalske (STA, 25. 11. 2014)

Da, Socrates je tisti portugalski premier, ki je leta 2007 na znanem kraju, ob znanem času predal znan obseg pooblastil slovenskemu premieru. Namreč predsedovanje EU. Imata pa kar nekaj skupnih točk. Socrates je (še) socialist, Janša je nekoč bil. Vsekakor pa imata skupno nadlogo – težave z organi pregona.

Tudi Portugalcu preiskovalci primerjajo promet na računih s podatki o prihodkih. Preiskovalce je še zlasti zanimalo stanovanje v Parizu, v katerem je pred časom študiral filozofijo. Skromno študentsko stanovanje naj bi bilo vredno 3 milijone evrov. Le kako jih je dobil? »Nimam denarja ali računov v tujini. Vedno sem se preživljal s plačo, ki sem jo dobil v službi,« je svoj čas zagotavljal Socrates. Plača na Portugalskem pa takšnega luksuza ne omogoča. In še debelih knjig ni pisal kot njegov slovenski kolega, da bi z domnevnimi zaslužki pokril vse tisto premoženje, ki se z rednimi dohodki iz delovnega razmerja ne more pojasniti. A obramba je jasna: gre za politično zaroto. No, to pa poznamo.

In medtem ko mora Portugalec organom pregona še pojasnjevati zoprnije, je naš zapornik št. 1 dosegel prvo veliko zmago. Priznan mu je status političnega zapornika. Kar pomeni, da mu ni treba v zaporniški ekonomiji sestavljati kemičnih svinčnikov, delati v galvanizaciji ali krmiti bikov, ampak si lahko denar (spet) služi v parlamentu. S tem pa je gotovo najboljše plačan zapornik v deželi. In verjetno sploh v Evropi. A pri tej ugodnosti se ne bo ustavil. Njegov novi projekt se veže na lastninjenje oz. privatizacijo. Tokrat partnerskih strank. Kot prva je na vrsti NSi. In v soboto se bodo krščanski demokrati odločali o svoji prihodnosti. Ne o tem, ali so bolj krščanski ali bolj demokrati. Ta dilema je že zdavnaj rešena. Nekdanji piarovec stranke Borut Sommeregger je to razrešil po principu pars pro toto: »Do popka smo krščanski, od popka navzdol pa navadni demokrati.« Tokrat bodo odločali o pomembnejši dilemi: namreč ali so krščanski ali Janševi demokrati. Drugače rečeno: ali so do glave krščanski, v glavi pa Janševi demokrati.

Zato vse od združitvenega kongresa SLS in SKD leta 2000 ni noben interni strankarski kongres na desnici pritegnil toliko pozornosti kot kongres NSi, ki se ima zgoditi konec tedna. Zgodil se bo spopad dveh frakcij. Namreč avtonomistične, ki jo, kljub nominalni kandidaturi Novakove, pooseblja poslanec in vodja parlamentarne frakcije Matej Tonin, in janšistične, ki jo brez pretiranega prikrivanja ali zavijanja v leporečje zagovarja Aleš Hojs.

Že nekajkrat doslej sem ugotavljal, da je pravi čudež, da so v srednjeevropski katoliški deželi krščanski demokrati, pod katerokoli blagovno znamko že nastopajo, marginalci. Normalno, ne pa tudi prijetno, bi bilo, da bi imeli vlogo, kakršno imajo v Avstriji ali Nemčiji. Razloga za neuspeh sta dva. Eden pa je močno povezan z drugim. Nimajo nekega resnega koncepta; ne znajo misliti krščanske demokracije. Če že ne najdejo kakšnih na aktualni čas apliciranih paralel v originalni slovenski krščanski družbenoekonomski misli devetnajstega stoletja in začetka dvajsetega stoletja, bi pričakovali, da se bodo zgledovali vsaj po nemškem Müller-Armackovem modelu, v učinkoviti realizaciji Ludwiga Erharda, ki je v povojni obnovi porušene dežele odigral pomembno vlogo in ekspanzivni razvoj zbalansiral z zadostno socialno občutljivostjo in odgovornostjo. Vprašanje je sicer, ali je ta model, ki je temeljil na predpostavki nenehne rasti, lahko aplikativen v času hude ekonomske in finančne krize. A slovenski krščanski demokrati, NSi, so v svoj program zapisali neki drugi, nerafiniran neoliberalni model; takšnega, ki je povsod, kjer so ga uveljavljali, povzročil v nacionalni ekonomiji škodo na ravni elementarnih in naravnih nesreč. Kot povodnji, žled, suše, kobilice, koloradski hrošč ... To je model, ki ga Merklova toplo in ultimativno priporoča drugim deželam, doma pa ga ne prakticira. A Novakova je z njim zadovoljna. Verjetno ji nihče ni povedal, da ne deluje.

No, ekonomski model bi se dal hitro popraviti, če bi ugotovili, kaj pravzaprav hočejo. Ali hočejo biti avtonomna stranka z lastnim programom, lastno tradicijo, v službi svojega volilnega telesa ali pa hočejo biti servis SDS in Janeza Janše. Leta 2004 so izbrali slednjo vlogo … In izpadli iz parlamenta. Kar je, kot rečeno, v krščanski srednjeevropski deželi svojevrsten dosežek.