Anal Ka in drugi planeti

Vlado Miheljak

5. 12. 2014  |  Mladina 49  |  Dva leva

Rosvita Pesek: »Dober večer, nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, in ravnatelj Osnovne šole Prule, gospod Dušan Merc. Pa začnimo z vprašanjem: Ali verjameta, da vam je kdo na tem svetu tako podoben, da bi se na spletu lahko pojavil kakšen filmček, za katerega bi lahko nekdo, kjer obraz ni dobro viden, lahko rekel, glejte, saj to je pa Nataša Pirc?«
Nataša Pirc Musar (nekdanja informacijska pooblaščenka): »To ni pravo vprašanje, se opravičujem.«
— Pogovor o seksu v šolskem kabinetu kot temi večera v Odmevih TVS (18. 11. 2014)

»Valerio ali Marko? Nocoj bo v velikem finalu resničnostnega šova Gostila išče šefa znano, kdo bo domov odnesel nagrado, težko kar 100.000 evrov. S šefom Binetom v živo že v oddaji 24 ur.«
— Napoved ene od štirih top tem dneva v 24ur POP TV (1. 12. 2014)

Če hočete razumeti velike nespodobnosti medijev, morate biti pozorni na majhne, na videz nedolžne spodrsljaje. V ponedeljek zvečer je v osrednjih poročilih na komercialni televiziji voditeljica po uvodni napovedi teme o težavah in zapletih Pivovarne Laško zaradi nedejavnosti nespodobno drage slabe banke, pa agencijski vesti, da so bosanske oblasti glavnega osumljenca pri rekrutiranju islamskih skrajnežev za vojno v Siriji premestili v hišni pripor, ter vesti, da haaško tožilstvo zahteva vrnitev Vojislava Šešlja v pripor na Nizozemsko, izpostavila kot četrto in po pompoznosti napovedi sodeč ključno temo dneva. Namreč, da bo gostilna končno izbrala šefa. Kaj takega?! Res medijska debilnost. Debilna vest o debilni oddaji za domnevno debilne uporabnike, bi lahko rekli.

Formula je enostavna: mediji najprej gledalce, bralce, poslušalce sistematično poneumljajo, potem pa se izgovarjajo, da pač morajo slediti imperativom poneumljenih uporabnikov. A kako naj pričakujemo drugačno, bolj profesionalno oblikovanje informativnih oddaj na komercialnih televizijah, če še na nacionalni televiziji, ki ima privilegij državnega sofinanciranja in obveznega gledalčevega aboniranja, ni nič drugače. Ko je izbruhnila afera ponesrečene spolne avanture mariborskih šolnikov, so bili ažurni še isti večer tudi v oddaji Odmevi na nacionalki. In voditeljica je začela tako kot vsi ostali. Postavila je krucialno dilemo, ali posnetek je ali pač ni pristen. Ne pa, ali je s snemanjem, razširjanjem in predvsem (!) bizarno intenzivnim medijskim pokrivanjem šlo vse skupaj krepko čez rob dostojnega, kaj šele profesionalnega. K sreči jo je gostja, nekdanja informacijska pooblaščenka, že takoj na začetku prizemljila: »To ni pravo vprašanje!«

Seveda ne gre smrti, v katero se je v stiski zatekel zaloteni, direktno pripisati medijem. To bi bilo preveč enostavno. A odgovornosti medijev v kreiranju vzdušja, v katerem je prišlo do tragičnega razpleta dogodkov, tudi ne moremo spregledati. Mediji niso le produkt vzdušja v deželi, so tudi njegov kreator. In vprašanje zasebnosti je pretrd oreh ne le za precejšen del medijskih mrhovinarjev, ampak tudi t. i. resnih novinarjev. Morda se je to prvič dalo čutiti, ko je zbolel pokojni predsednik Drnovšek. Takrat so novinarji z neobrzdano slo oblegali in nadlegovali klinični center in se nikakor niso hoteli zadovoljiti z lakoničnimi zdravniškimi pojasnili. Češ, podrobna informacija o zdravstvenem stanju je v interesu javnosti. In so to primerjali z ameriškim predsednikom, ki ga vsako leto razgalijo in pregledajo pred javnostjo. Primerjava je nesmiselna. Ustavni položaj katerekoli visoke funkcije v Sloveniji ni niti približno primerljiv s položajem vrhovnega človeka v ameriškem predsedniškem sistemu. Če pri nas tako ali drugače izpade iz funkcije kakšen od nosilcev, ga začasno in rutinsko nadomesti drugi. Ne zamajejo se »tri kraljestva«, kot bi rekel Brecht. Drugače je v Ameriki, kjer je od zdravstvene kondicije, telesne in (še bolj!) duševne, kot smo to smo videli pri predsedniku G. W. Bushu, odvisna usoda dežele in planeta. Kaj ima torej pravico vedeti javnost? Kaj je v javnem interesu? Zgolj to, ali je zaradi specifičnih telesnih in duševnih stanj nosilec funkcije opravilno sposoben. Za funkcijo in naloge, ki so mu zaupane. In nič več. Pravice vedeti ne gre mešati z radovednostjo. To še toliko bolj velja za vprašanje zasebnosti. Vsaka javna osebnost, tudi nosilec visoke funkcije, ima pravico do zasebnosti. Edino merilo odmika je dvojna morala. Če visoki politik, cerkveni dostojanstvenik ali druga javna osebnost propagira eno moralo, živi pa po drugi, ga je seveda ne le dopustno, ampak tudi potrebno razkrinkati. Denimo, spolna usmerjenost je vprašanje, ki se ne tiče javnosti, dokler življenjska praksa ni v nasprotju z deklariranimi vrednotami in imperativi nosilca. To se je lepo videlo v primeru t. i. svingerske afere nekega poslanca pred leti. Edina stvar, ki je bila sporna z vidika javnega interesa pri omenjenem poslancu, je bila uporaba službenega telefona za vzpostavljanje zasebnega stika. A nič bolj, kot če bi neki krščanski demokrat iz parlamenta poklical svojo ženo, da se dobita v stolni cerkvi na večernicah. Vse ostalo je zgolj stvar odnosa med vmešanimi in prizadetimi. In podobno je bilo v mariborskem primeru. Če se posneto ni dogajalo med definiranimi šolskimi obveznostmi, je manevrski prostor za problematiziranje in moraliziranje ozek. Nič večji, kot če bi kdo drug iz iste šole skočil na tržnico po solato ali po karte za ligo prvakov. In ne nazadnje je ključna resnica te tragične zgodbe, da se nesrečnika nista razkazovala, ampak sta bila zalezovana.

A resnični problem slovenskega novinarstva ni pleme medijskih mrhovinarjev. Rumeni novinarji rumenih medijev ravnajo natančno tako, kot se od njih pričakuje. In po svoje bi razočarali, če ne bi bili taki – mrhovinarski. Problem je, če se in ko se tisti, ki se imajo za seriozne in se od njih pričakuje profesionalnost, vedejo enako – mrhovinarsko.

Pribijamo novinarje na križ? Že mogoče. Na križu ima človek veliko časa za razmislek.