Ne sovražite

Janko Lorenci

5. 12. 2014  |  Mladina 49  |  Kolumna

Velika Amerika izvaža ideologijo, filme, orožje in tudi pozornost svojega prebivalstva, ko si izmišlja in ustvarja zunanje sovražnike (Afganistan npr. je pravo vzgajališče terorizma). Mala Slovenija izvaža kar veliko fizičnega blaga, a malo čustev, nič ideologije in še manj načelnosti (glej npr. priznanje Palestine). Navzven smo ravnodušni in pasivni. Nekaj malega zamer razvijamo do EU, a to ni intenzivno čustvo, med Bruslju klanjajočo se politiko pa ga sploh ni.

V nasprotju s tem je z domačim družbenim dogajanjem povezano čustvovanje močno in prevladujoče negativno, vmes je tudi sovraštvo. Še vedno seveda nastopajo patriotizem, solidarnost, empatija, a več je nezadovoljstva, jeze, frustracij, razočaranja, negotovosti.

Mešanica teh čustev je najbolj povezana s politekonomskimi protagonisti, zlasti političnimi. Visoka stopnja nezadovoljstva ni nič bolestnega, ni izraz (ali pa le malo) godrnjavega narodnega značaja, ampak tako rekoč nujna posledica dogajanja v družbi, ki je klavrno, obenem pa na debelo premazano z dvojno moralo, zavajanjem, strašenjem z nekakšnimi neodvrnljivimi prisilami (recimo skrivnostnimi zavezami Bruslju). Premaz je vedno bolj prozoren in večina »spodaj« ve, da manjšina »zgoraj« ne dela zanjo.

Sedanje nezadovoljstvo je tudi dobrodejno. Brez njega bi se položaj, kakršen je, še bolj nujno raztegnil v nedogled. Jeza in njeni sorodniki poganjajo spremembe z volitvami in različnimi pritiski. Jeze in pritiskov je za zdaj premalo.

Toda če je slabih čustev preveč, če so preveč intenzivna in dolgotrajna, je to nevarno: v najslabšem primeru se lahko sovraštvo, nezaupanje, frustracije … obrnejo navznoter, sodržavljani si postanemo sovražniki in vname se državljanska vojna. Zdaj po malem doživljamo njeno mirnodobno inačico – oster politični razkol. Medsebojno sovraštvo je ena večjih tragikomedij, kar jih lahko doživi kaka nacija. Kajti njegov največji dobičkar so vrhovi družbe, ki tako laže delajo mimo volje in koristi ljudstva. Oster politični razkol ni samo nekakšen nujni proizvod naše zgodovine, ampak predvsem zelo slovenska varianta gesla deli in vladaj.

Ta čas se ta razkol zelo verjetno zmanjšuje, in to je odlično. Nekaj zaslug za to ima tudi kriza; v težavah se razločneje kažejo hibe in anomalije politike, distanca do nje pa se veča. Makiavelist Janša je v zatonu in ne bo, verjamemo, nikoli več osvojil oblasti, razsodba ustavnega sodišča gor ali dol, a tudi levica svojim privržencem pripravlja vedno nova huda razočaranja. Tako se širi občutek »vsi so enaki«. To ni čisto res; SDS je edina stranka, ki sistematično uporablja sovraštvo kot politično orodje. Pri tem pa politični razkol v bistvu ustreza obema stranema, saj z deloma resničnimi, deloma igranimi vojnami zaposluje ljudstvo in mu megli razum. Igre polagoma izgubljajo svoj čar in občinstvo glumačem vedno pogosteje žvižga

Odpor do politike, izražen z »vsi so enaki«, ni enoznačen. Res je, da ljudi kot politična bitja duši, pasivizira. Po drugi strani pa tako, kot rečeno, dobivajo distanco do posamičnih strank in politike kot celote, s tem pa potencialno postajajo občutljivejši za alternative in manj nasedajo strankam, ki naj bi bile boljše samo zato, ker so nove. Po Cerarju bo take lahkovernosti manj. Odpor do konkretne politike neizbežno veča tudi odpor do sistema, do (neoliberalnega) kapitalizma po slovensko. Predvsem zato, ne samo zaradi neke prazne, z minevanjem časa pogojene nostalgije, se veča dovzetnost za socializem, ki se zdi, čeprav enkrat že zavržen, najotipljivejša alternativa sedanji ureditvi.

Javno razpoloženje je močan politični dejavnik. Zdaj nevarnosti nove državljanske vojne ni, a priznajmo si, da nas včasih napolnijo čustva, ki so blizu sovraštvu. To je noro, to je blazno in to je škodljivo. Če že smemo koga sovražiti, so to tisti vrhovi družbe, ki nas hladni in neusmiljeni vodijo za nos in pitajo s frazami o napredku in svoji zavzetosti za blagor in srečo ljudstva.

A še v tem primeru si lahko sovraštvo privoščimo kvečjemu v hipnem izbruhu in zasebnosti domače TV. Brbotanju slabih čustev se ne gre prepuščati, saj postane bolestno in izrine zdrave in razumne reakcije. Sovraštvo je slepo in nič boljše od sprijaznjevanja s krizo, vegetiranjem in nazadovanjem.

Tu igra veliko vlogo javni govor, kadar si zasluži to ime. Nekaj ga je, polagoma se morda celo izboljšuje, toda prevladujoče je tak, da zavaja, straši, lakira (politika), je kritikastrski, drobnjakarski, uravnoteževajoč (mediji) in poneumljajoče zmerjaški (spletni forumi). Koliko je izmikanja, da bi stvari označili s pravimi imeni, pravimi priimki in pravimi vrednostnimi ocenami! Ali kdo ve, za kaj se v resnici zavzemajo Delo, Večer in zlasti javna TV? Polresnice, laži in sprenevedanja je mogoče razbijati samo z ostro odkritostjo. Na formalnem vrhu države ne potrebujemo leporečneža, na ustavnem sodišču ne političnega fanatika, na vrhu vlade ne verbalnega mečkača in tako dalje in globlje vse do sredin in nižin družbe – do nas samih.

Končajmo ta traktat. Če smo v taki multipli krizi mlačni, skrivaški in oportunistični, smo navsezadnje sovražnik samemu sebi – nič ne naredimo, da bi se kaj spremenilo, v nas pa se cedijo, nabirajo in zgoščajo strupi.

Zelo osvobajajoče in zelo koristno je vsaj kdaj čutiti, misliti, govoriti in delati eno.