Pokonci, torej

Janko Lorenci

28. 11. 2014  |  Mladina 48  |  Kolumna

Okroglih sto dni je dovolj, da je vlada pokazala osnovno barvo. Pogled nanjo je depresiven. Cerar najbrž ne bo niti soliden voditelj. Vlada deluje razpuščeno, nič boljše ni s SMC in koalicijo. Kadrovska politika temelji – kako znano in staro – na kriteriju našosti.

Lahko bi rekli: zgodaj je, gospodarsko pa celo nekoliko rastemo. A tu so zgrešene strateške usmeritve: zategovanje pasu na škodo resnega ekonomskega okrevanja in množic, servilnost do EU in ideološka sorodnost z evropsko komisijo; politika zato namesto odpora navzven raje reže plače lastnemu ljudstvu, razprodaja »srebrnino« in zapravlja ostanke ekonomske suverenosti.

Tu so še druge motnje v glavi. Ni res, da oblast nima vizije, ima jo – vse naj v osnovi ostane, kakor je. S tako inertnostjo ta vlada à priori ne more biti dobra vlada. Najhuje je, da je (razen alternativne ZL) taka celotna politika. In stari film teče naprej: ljudstvo je nezadovoljno, hoče spremembe, zato vlade padajo kot domine – in nobena ni v redu.

Čas je skrajno občutljiv, nastaja nepopravljiva škoda – razprodaja, izseljevanje, pospešeno razslojevanje … Celotna politika, ta znucana kasta, že vsaj deset let vodi Slovenijo v nazadovanje in jo spreminja v polkolonijo.

Sedanje vlade ni mogoče prevzgojiti, ker je trdno ukalupljena v neoliberalizem, v lobistične in interesne klane itd. Vendar lahko znotraj te osnovne ujetosti še vedno dela večjo ali manjšo škodo. Toda sama od sebe se ne bo korigirala. Ribnik bo gnil naprej.

Zato je potreben upor-odpor – spontano-premišljen, ne samo hipen, kar najbolj množičen. Bistveni pogoji zanj so dani: slabo nam gre, politika nas zelo očitno vodi v nevarne vode, ljudstvo je razočarano in besno, s pritiskom je, kot kaže popuščanje oblasti zaradi odpora sindikatov, še mogoče kaj doseči.

Upor v kakšni obliki?

Takoj pade na pamet ponovitev vstaj. Občasni množični protesti so nujen sestavni del potrebnega pritiska, a sami po sebi premalo, saj lahko vzkipijo, potem pa izzvenijo v prazno.

Zato je bistveno poiskati skupne cilje in oblike upora-odpora in doseči o tem minimalno soglasje. Najti ga je mogoče zlasti na ekonomsko-socialnem in politično-higienskem področju. Anomalijam neoliberalnega kapitalizma po slovensko – razprodaji, pohabljanju socialne države in javnih služb, klientelizmu – nasprotuje velika večina ljudi, desnih in levih. Samo zato še niso socialisti.

Prvi cilj pritiska, ki mora biti trajen: preprečiti oblasti najkatastrofalnejše, nepopravljive in očitne napake (prodaja telekomov, slaba banka, slepo uklanjanje Bruslju …). Oblast je treba, naravnost rečeno, spraviti v strah. To je mogoče z javnim pritiskom, ki rahlja notranjo trdnost vlade in koalicije. Ne pozabimo, da so Janšo vstaje odnesle, in tudi Erjavec in Židan sta plahi ptici.

Enako pomembno je, da se jasno in glasno lopne po prevladujoči miselnosti in razpoloženju v državi. Še bolj je treba razgaliti neoliberalizem, ki že postaja zmerljivka, a v praksi še napreduje. Politika o njem molči kot grob. Pokopati je treba iluzije o samodejni odrešilnosti politike, samo da je nova. Gre tudi za državljansko vzgojo, za to, da se obudi vstajniški duh, da se samodestruktivno pasivno nezadovoljstvo spremeni v aktivnost in sodelovanje, da se zbudi optimizem, vera v alternative, solidarnost, skupno dobro. In da si zapovemo, da se nehamo obnašati kot pohlevni idioti.

Vse to bi spreminjalo teren za naslednje, raje ne skorajšnje volitve, a take, ki ne bi znova dvignile na vrh kake cerarske stranke ali celo Janše. Misli na prenovo politike kljub vsemu ne gre opustiti.

Oblik pritiska je veliko – vstaje, referendumi, bojkoti, državljanska nepokorščina, stavke, različne potrošniške grožnje … Oblast ima veliko šibkih točk in tudi ve, da bi jo oster spopad z javnostjo volilno zapečatil.

Kdo bo upor vodil? Odgovor lahko prinese le nepredvidljivi razvoj. Vrenje se lahko začne in postopoma gradi na različne načine – z drobnimi akcijami, z veliko stavko, s pobudami in povezovanjem posameznikov, z nenadnim izbruhom zaradi nove norosti oblasti. Sama od sebe se vsiljuje ustanovitev nekakšnega odbora po zgledu OF. V njem bi se lahko povezali predstavniki sindikatov, civilne družbe, ZL kot edine alternativne parlamentarne stranke, štrleči, zaupanja vredni posamezniki (začnimo jih iskati!) … in to mimo političnih ločnic. V ozadju tega telesa, ki bi v grobem krmarilo dogajanje, postavljalo zahteve in predloge, bi grozeče stala nezadovoljna množica, v njej pa – jasno – tudi ves vedno bolj zdelani srednji razred.

Pomembno je zbuditi zavedanje, da je čas za akcijo, da je politika skupaj s svojimi spregami v bistvu šibka in ranljiva, da je večina v velikanski premoči, a razdrobljena, hujskana v medsebojne spopade in kar naprej strašena. Če bo upor resen, se mu bodo prilagodili tudi mediji.

Vse skupaj je nepredvidljivo in po svoje tvegano. A še bistveno bolj tvegano je pustiti vse tako, kot je. Fatalistično, ponižujoče in pogubno je čakati, da nas bodo karikature kvalitetne politike postopoma popolnoma zavozile.

Politična stabilnost je kvaliteta le, če je politika kvalitetna. Sicer je škodljiva. Od tod akutna potreba po odporu in uporu. Če bo vse teklo naprej po starem, bosta družba in država vedno bolj opustošeni in konfliktni. Na neki točki bo zato upor gotovo izbruhnil – in bo ostrejši. Bolje je torej, da se sproži in spremeni smer, ko smo še kolikor toliko pri sebi.

Pokonci, torej.

Ni hudič, da si ne bi nekoč priborili-izvolili politike, ki bi bila na strani večine, dobronamerna in sposobna.