Smrtonosni dolgčas

N'toko

12. 12. 2014  |  Mladina 50  |  Žive meje

Gotovo ste že kdaj sredi noči sedeli na kavču pred televizijo, s pivom v eni roki in daljincem v drugi. Ure tečejo, medtem ko vi omotično opazujete, kako se pred vašimi očmi menjajo programi, ne da bi se kateremu posvetili za več kot dve sekundi. Klik. Dokumentarec o Hitlerju. Klik. Ponovitev Dnevnika. Klik. Reklame. Klik. Coldplay featuring Avicii. Klik. Reklame. Klik. Reklame. Klik. Klik. Klik. Klik. Pornič ... hm, počakajmo malo, da vidimo, kako se bo tole končalo. Aha, ok. Klik. Drug dokumentarec o Hitlerju. Klik. Keeping up with the Kardashians ... uf, lej jo, Kim pijana v bazenu, lol ... Klik ... Nekje proti jutru ugotovite, da ste s klikanjem najdlje počakali, ko ste na ekranu videli gole riti, nasilje ali pa reality showe. Ste morda perverzna, nasilna oseba ali je nekaj narobe z vašim TV-jem?

Pogosto slišim mnenje, da imamo takšne medije, kakršne si želimo; da je njihova vsebina le odraz tega, kar sami najraje gledamo in beremo. In če pogledamo, katere vsebine dosegajo najvišje rejtinge, lahko hitro pridemo do skrb zbujajoče ugotovitve: ljudje smo ene nasilne, s spolnostjo in škandali obsedene hijene! A ljudi, ki s svojimi kliki dvigamo rejtinge opolzkim rumenim vsebinam, h klikanju ne vodita le krvoločnost in nepotešljivi spolni nagon. Za vsemi temi kliki stoji še eno, precej manj dramatično čustvo, ki ga pogosto spregledamo: dolgčas.

Psihologi že dolgo opozarjajo na to, da igra dolgčas pomembno vlogo pri naših vsakodnevnih odločitvah. Nedavna raziskava na University of California je pokazala, kako zelo nas muči že minimalna količina samote v tišini. Ko so prostovoljce pustili nekaj minut sedeti same, z nalogo, da se zaposlijo s svojimi mislimi, jih je večina označila izkušnjo kot izredno neprijetno. Ko so vajo ponovili in prostovoljce priklopili na napravo, ki ob pritisku na gumb spušča neprijetne električne šoke, je 67 odstotkov moških in 25 odstotkov žensk same sebe večkrat elektrificiralo. Iz čistega dolgčasa. Raje imamo namreč elektrošok kot pa nobenega impulza.

Začeli smo posnemati medije in postali sami svoji uredniki, ki v lovu za všečke opazujemo preference ljudi in poskušamo pritegniti njihovo pozornost.

Mediji torej ne poskušajo zgolj potešiti naše potrebe po zabavi ali informacijah, ampak zapolnjujejo tiste vrzeli v našem dnevu, ko v resnici nočemo početi ničesar. In teh trenutkov je veliko. Ko stojite v prometu pri rdeči luči, se ozrite v sosednje avtomobile in videli boste množico voznikov, ki niso zdržali 30 sekund, ne da bi iz žepa potegnili pametni telefon in ošvrknili svoj Facebook timeline. Večji del časa, ki ga preživimo z mediji, torej ni aktivno iskanje vsebin, ki nas zanimajo, ampak zgolj odganjanje tišine. To je tisto nočno pritiskanje na TV-daljinec. Radio, ki vedno igra v ozadju, medtem ko delamo. Naš Twitter feed, kjer preživimo ure in ure brez kakršnegakoli konkretnega cilja. Znotraj te poplave informacij bomo seveda namenili nekaj več sekund bolj nasilnim ali seksualnim impulzom, a to je daleč od tega, da smo po teh podobah hrepeneli. Nič bolj si jih nismo želeli, kot so prostovoljci na raziskavi želeli elektrošok. Naš pogled se pač nekoliko dlje zadrži na razbitinah avtomobilske nesreče ob avtocesti kot se na kozolcu, ki ga vidimo vsak dan.

Dolgčas je gotovo pomemben del naših življenj, saj um ne more in ne sme biti aktiven 24 ur na dan. A kaj se zgodi, ko naša potreba po impulzih v »off« urah postane nekaj, kar se da spremeniti v denar? Naše buljenje v prazno, ki je bilo prej za gospodarstvo izgubljen čas, je zamenjalo buljenje v ekran laptopa ali pametnega telefona, kjer je postalo tarča oglaševalcev. Prizori, na katerih se nam bodo zdolgočaseni pogledi bolj verjetno ustavili, so zato kar naenkrat dobili večjo vrednost. Mediji so v lovu za oglaševalski denar začeli beležiti vsak naš klik in s spremljanjem naših navad svoje vsebine prikrojevati po meri naših online osebnosti. »Če vam je bilo všeč TO, potem vas bo gotovo zanimalo tudi TO!« Tako pa so naključne provokativne vsebine, na katere se bralci hitreje odzivamo med apatičnim brskanjem, prehitele vse ostale, algoritmi, ki naj bi naše brskalne izkušnje prilagodili našim »osebnostim«, pa so to širjenje banalnosti eksponentno povečali.

S pojavom družbenih medijev so se ti procesi še pospešili. Ne le, da smo v socialnih omrežjih še bolj preplavljeni s fast food vsebinami, ampak smo tudi spodbujeni, da aktivno sodelujemo pri njihovemu ustvarjanju in širjenju, da v njih posrkamo naše bližnje in nastopamo tudi sami. Za nagrado dobimo digitalno verzijo pasjega trepljanja po glavi, ki se ji reče »lajk«. Tako smo začeli posnemati medije in postali sami svoji uredniki, ki v lovu za všečke opazujemo preference ljudi v našem socialnem okolju in z našimi posti poskušamo pritegniti njihovo pozornost. Hitro razvijemo lasten algoritem: »Aha, če vam je bila všeč tista slika mačke, vam bo gotovo všeč tudi ta!« In seveda: »Če vsi delijo novice o seksu v šoli, jim bo gotovo všeč tudi tale.« V tem procesu se prav tako hitreje širijo banalne in šokantne vsebine, ki z večjo verjetnostjo pritegnejo pozornost naših zdolgočasenih online prijateljev, njihova viralnost pa medijem služi kot sporočilo, da ljudje hočemo še več takih vsebin. Predmeti našega privatnega kratkočasenja tako postanejo javne novice in povratna zanka je sklenjena. Na koncu dobimo absurdno sliko realnosti, s katero se moramo vsi strinjati, ker smo jo pač ustvarili mi sami.

Toda današnje vladavine cenenih in seksualiziranih medijskih vsebin niso ustvarile le želje potrošnikov; ustvarila jo je potreba gospodarstva po tem, da vsak trenutek našega življenja spremeni v potrošnjo. Ustvarilo jo je prepričanje, da trg najbolje razume naše potrebe in da je internet najvišja oblika demokracije. Seveda bi razbiti avtomobili ob robu avtoceste, iz katerih štrlijo krvavi udi mrtvih otrok, pritegnili več pozornosti kot kozolci, to pa ne pomeni, da si ljudje takih prizorov dejansko želimo. Morda pa medijska krutost in obsesivno vdiranje v našo intimo ne povesta toliko o naši naravi kot o naravi sistema, v katerem živimo.