Koga boste pa naslednjič volili?

Vlado Miheljak

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Dva leva

»Očitno so predčasne parlamentarne volitve pred vrati.«
— Vizionarska napoved Mira Cerarja (28. 4. 2014)

Amerika je v teh dneh na nogah. Ljudska vstaja tako rekoč. A ne bodimo preveč zanosni, ne kopirajo nas, ampak sami sebe. Velik del tistih, ki danes protestirajo na ulicah ameriških mest, verjetno sploh ne ve, da tokrat nikakor ne gre za prvi množični protest zoper ameriško policijsko nasilje nad ljudmi nebele rase in iz marginaliziranih skupin. Pravzaprav gre bolj za upor proti strpnosti do nasilne policije, minimiziranju takšnega ravnanja in ščitenju takšne policije.

Namreč, leta 1992 se je na Zahodni obali ZDA ljudem utrgalo, ko je sodišče z zgolj belo poroto oprostilo štiri policiste, ki so surovo pretepli temnopoltega voznika Rodneyja Kinga, leto poprej aretiranega zaradi vožnje v vinjenem stanju. Razsodba je razdražila javnost, ker so jo porotniki sprejeli, čeprav je obstajal posnetek, ki je evidentno pokazal, da so se policisti izživljali, mlatili s pendreki in brcali aretiranega, kljub temu da se ni upiral, ampak je nemočno ležal na tleh. Takratni upor je imel krvave posledice – več kot petdeset mrtvih in milijardna materialna škoda. Po Fergusonu in drugih dogodkih sicer ni pričakovati tako silovitega fizičnega upora. Verjetno tudi zato, ker je moč množice sedaj večja. Namreč, Amerika se je začela spraševati, koga varuje sodni sistem. Ne sprašuje se, ali imajo sodišča za to pravno podlago, ampak komu koristi takšna podlaga …

No, to nam je še kako domače. Čeprav nas modri (in še bolj rumeni) pravniki nenehno podučujejo, da nimamo pojma (kar je res), da nič ne razumemo (kar drži), da gre za prezapleteno pravno materijo (kar je nedvomno), vendarle težko sprejmemo, da denimo ustavno sodišče arbitrira vse bolj predvidljivo in politično pristrano. O. K., ne razumemo prava, a hkrati še manj razumemo, kako lahko (skoraj brez napake) vnaprej predvidimo, kako bi/bo kakšen sodnik/sodnica ob neenotnem mnenju o kaki materiji presodil/a. Odgovor nas neukih laikov je lahko en sam: da ustavnih sodnikov ne usmerja črka zakona in ustave, ampak neka druga motivacija. Le katera? Zato si od ustavnega sodišča ne gre obetati nič, kakorkoli bo že v prihodnje in v bodoče presojalo. In posledice bodo dolgoročne. Ustavno sodišče, ki ne dovoli referenduma o materiji, ki zadeva davkoplačevalski žep (o slabi banki in državnem holdingu), ker bi bile, kot so sodniki zapisali, posledice lahko protiustavne, dovoli pa referendum o družinskem zakoniku, s katerim slehernik posega v človekove pravice tretjih oseb, gotovo ima neko družbeno vlogo. Ne ravno pozitivno in častno. Sicer pa je najhujšo možno diskvalifikacijo ustavno sodišče prestreglo ravno od tistih, ki ga najbolj častijo. Od Odbora 2014. Njegovi člani so zapisali: »US je varuh demokracije.« In to je ključni problem. Če ustavno sodišče ni varuh zakonitosti in ustavnosti, ampak demokracije z vsakokratno podobo, predstavo in zlorabo, je a priori politični organ.

Čeprav velik, ni ključni problem Slovenije 25 let po osamosvojitvi finančni in ekonomski kolaps države, niti brezposelnost, ki jo je ta povzročil, pavperizacija, ampak razpad zaupanja. Za odprto družbo je neizogiben balans med skepso in zaupanjem. Finančna in ekonomska slika države se morda lahko popravita. Zaupanje se ne povrne zlepa. Ko vsi dvomimo o vsem, o vsakem ukrepu institucij države, ko ne zaupamo pravosodju, šolskemu sistemu, zdravstvenem sistemu, medijem, je to, ne glede na upravičenost ali neupravičenost dvoma, idealno gojišče za populizem in avtoritarne modele reševanja.

Ne vem, kje se je zataknilo. Morda pa je država v tako slabi kondiciji, tako betežna, ker jo vodi bolehna elita. Tisti, ki so še včeraj vodili državo in največje gospodarske sisteme, morda še lahko nekako igrajo golf v eksotičnih krajih, počivajo v mondenih švicarskih letoviščih, lovijo, muharijo, ne morejo pa služiti zaporne kazni. Kako smo lahko zaupali državo tako bolehnim? Država, v kateri delavke za stroji kolapsirajo zaradi podhranjenosti, dijaki in študenti opuščajo študij zaradi pomanjkanja denarja, nemočni starčki odhajajo iz domov za ostarele, ker imajo premajhne pokojnine, policisti brez primerne obutve zmrzujejo, ko čuvajo hrame demokracije …, bi si zaslužila vsaj toliko zdravo ekonomsko in politično elito, da bi zmogla odsedeti zasluženo kazen.

Američani, ki v teh dneh na novo prepoznavajo latentni in manifestni rasizem, imajo problem. Izbrali so voditelja, ki ni to, kar so verjeli, da je. Obama je res prvi črni predsednik. Na simbolni ravni pomemben premik. A velik korak je bil tudi, ko je Afroameričan s plantaže vstopil v hišo belega gospoda. Kot batler. Še večji, ko je šel umirat za interese belega gospoda. Kot vojak. In nazadnje, ko je vstopil v belo hišo belega gospoda. Kot predsednik. A še vedno kot servant. Kot striček Tom. Ampak, kaj so pa pričakovali? Obama ni bil črni politični aktivist. Ni bil Martin Luter King, ni bil Malcolm X, še Jesse Jackson ne. V najboljšem primeru dobrodelnež. Ni se zares izpostavljal. Ni poudarjal svoje različnosti, ampak svojo podobnost. Zato se mu je odprla pot. In v dveh mandatih je pokazal, da zasluženo. Razen sicer pomembnega zdravstvenega zavarovanja, o katerem je sanjala že nekdanja prva dama Clintonova, ni naredil nobenega resničnega premika. Še obljube je požrl. A so ga izvolili. Dvakrat. Ni jih nategnil. Nategnili so se sami. Izvolili so svojo iluzijo. Belega predsednika črne barve.

In pri nas? Nimamo Obame, imamo pa Cerarja. Tudi on nas ni nategnil. Nategnili smo se sami. Izvolili so ga levoliberalni volivci, ki jih nikakor ne predstavlja. Zagovarja vrednote družine, partnerstev, izbir, ki so lastne tistim, ki ga niso izbrali. Nikoli ni zastavil besede za javno stvar. Nikoli ni tvegal. Ni dvignil glasu, se izpostavil. V najboljšem primeru je malo moraliziral. Vedeli smo, da bo tak. In je tak. Kdo bo naslednji na vrsti, da ga bomo izvolili kot svojo iluzijo?