Izganjanje hudiča

Heni Erceg

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Ve se, da ima Hrvaška že od nekdaj močno vzporedno oblast – katoliško cerkev, ki se ponaša s precejšnjim premoženjem. Ve se tudi, da ima ta vzporedna oblast praviloma zadnjo besedo, pa vendar je te dni iz tega, kako so se cerkvenjaki spustili z vajeti, mogoče sklepati, da država deluje le še kot nekakšno majhno, strogo vodeno koncentracijsko taborišče. Vse občutnejša zaostalost hrvaške družbe je še hujša zaradi vztrajnega molka večine javnih delavcev, ki so se, tako kot že leta 1990, povzpeli na barikade v bran domovini, tokrat ogroženi zaradi utvar o jugoslovanstvu (po zadnjem popisu prebivalstva se je na Hrvaškem za Jugoslovane izreklo le 300 državljanov), dolgi koloni tistih, ki »črtijo Hrvaško«, pa se je zdaj pridružil še mladi režiser Oliver Frljić. Ne samo pridružil, te dni velja tako rekoč za poosebljenje zla, ki želi uničiti Hrvaško, njene nacionalne vrednote, tisto, kar je katolištvu najsvetejše, itd.

V obdobju novega razumevanja vloge diktatorja Franja Tuđmana, katerega delovanje se vrednoti izključno s pozitivnega vidika, vse skupaj pa je že doseglo meje čisto navadnih zgodovinskih laži, je ustoličenje Oliverja Frljića na položaj intendanta Hrvaškega narodnega gledališča na Reki precej nacefralo živce razburjenim nacionalističnim inkvizitorjem iz kulturnega in cerkvenega okolja. Skupaj jim je pod plaščem revizionizma nacionalistične desnice in zaradi brezbrižnosti levoliberalne vladajoče koalicije uspelo iz Hrvaške spet napraviti neznosno družbeno močvaro. In zdaj vse žabe v njej histerično regljajo, da je treba Oliverju Frljiću preprečiti delo v gledališču. Njegov najnovejši greh – po več izzivalnih predstavah drugod v regiji – je spet do neba vpijoč, ogledati pa si ga je mogoče v predstavi Hrvaško gledališče. V njej radikalno – kako pa naj bi drugače? – razgalja ravnanje večine gledaliških delavcev na začetku devetdesetih let, njihov nevarni nacionalizem, slavljenje diktatorja Tuđmana in molk ob preganjanju kolegov. Opozori pa tudi na vlogo cerkve v tistih težkih časih, ki je ni mogoče spregledati. Najprej so Frljića z vseh strani napadli, ker na gledališkem pročelju redno izobeša politično izzivalna sporočila, pogumno javno nastopa, opozarja, od kod izvira nacionalistično zlo, in ne pozabi omeniti nepripravljenosti večine državljanov Hrvaške, da bi si priznali, kaj se je v preteklosti v resnici dogajalo ... Zasipajo ga seveda tudi z ljubeznivimi sporočili, naj »se vrne tja, od koder je bil prišel«, torej v Bosno, od koder je skupaj z družino pobegnil med vojno, v času, ko je Hrvaška sodelovala pri razkosavanju te države.

V močvaro pa je Frljić dregnil tudi s pred kratkim uprizorjeno predstavo Aleksandra Zec o deklici, ki so jo skupaj s starši, Srbi, leta 1991 zahrbtno umorili hrvaški vojaki, potem pa trupla odvrgli na smetišče v okolici Zagreba. S to predstavo bi morala naša družba doseči vsaj delno katarzo, vendar je ni, saj je na gostovanje zunaj Reke ni povabilo še nobeno hrvaško gledališče. Potem je Frljić skupaj s sodelavcem Marinom Blaževićem sklenil uprizoriti dogajanje v hrvaškem gledališču pred 24 leti, ko so iz njega izgnali in potem najsuroveje blatili tiste »neprilagodljive«, na primer igralko Miro Furlan. Torej tiste, ki se niso uklonili sovraštvu in nacionalističnemu izključevanju. Frljić ne odstopa od resnice, izzivalnost je bistvo njegove gledališke izpovedi. Igralci v tej predstavi najprej slečejo duhovniška oblačila, pod katerimi nosijo črne ustaške uniforme, in pokleknejo pred podobo Matere božje, potem pa se slečejo do spodnjega perila. Na njem so zapisana imena vplivnih gledališčnikov, ponosa nacionalistov. Celotno dogajanje uokvirjajo ves čas prisotni križi in drugi cerkveni simboli. Predstava je trpka in mučna, točno takšna, kakršne so tudi posledice usodne vloge umetnikov in cerkvenjakov pri oblikovanju nacionalistične, etnično čiste družbe.

K že tako neznosnemu preganjanju tega umetniškega dejanja je svoje dodal še reški nadškof – v najboljši stalinistični maniri je napisal obširno poslanico o ogroženosti vernikov »zaradi okrutnosti, s katero so sveti predmeti krščanstva v predstavi uporabljani kot sprevrženi rekviziti«. Monsinjor Devčić je nato bledel še o hudem trpljenju vernikov, »ki mi te dni pripovedujejo, kako izpostavljeni se počutijo, saj so nenadoma postali državljani, za katerimi lahko pljuva, kdor hoče«, nato pa hinavsko dodal, da je »potrebna neizmerna predrznost, če hočeš evharistijo in križ enačiti z ustaštvom«. Da, res je neizmerno predrzen, kdor oživlja čisto resnico o goreči ljubezni med cerkvijo in nekdanjo fašistično Neodvisno državo Hrvaško, prav tako kot je predrzen, kdor razgalja vlogo križa in rožnega venca v zadnji vojni ali pa dolgotrajno sovraštvo cerkve do vsake skupine drugačnih državljanov, torej tistih, ki ne sodijo v zaželeno množico Hrvatov katoličanov.

Toda nadškof se tu še ni ustavil, ampak je obljubil, da bo »v skladu s cerkvenimi predpisi zaradi skrunitve verskih simbolov v vseh cerkvah pripravil evharistično daritev, s katero bo poskrbljeno za zadoščenje za blatenje in teptanje Jezusa Kristusa«. To naj bi bilo očitno nekakšno izganjanje hudiča iz blodnega Frljića in njemu podobnih »brezbožnih Jugoslovanov«, pa vendar je nadškof previden in za vsak primer zahteva, ne da bi komu kratil umetniško svobodo, »da se take skrunitve in žalitve nikoli več ne ponovijo«. Da se torej predstava prepove. Predlagam tole – naj v prihodnje o vsej gledališki produkciji na Hrvaškem odloča Komitet katoličkog kazališta, skrajšano KKK.