Kulturni boj

N'toko

31. 12. 2014  |  Mladina 1  |  Žive meje

Po dobrem desetletju aktivnega delovanja na slovenski glasbeni sceni se začenjam počutiti kot Bill Murray v fimu Groundhog Day. Ne glede na to, kaj se je zgodilo dan prej, se zjutraj zbudim v popolnoma istem svetu, kjer se ponovi ista zgodba. Ne glede na to, kaj rečem ali naredim, bo naslednji dan spet vse tako, kot je bilo. Tako smo z letom 2014 zaključili še en krog v večno vrteči se spirali odpiranja in ponovnega zapiranja popularnih kulturnih prizorišč, ki jim obvezno sledijo iste debate o odnosu Slovenije do kulture. V letu 2015 se bodo isti prostori spet odprli ali se preselili drugam in isti igralci se bodo zapeljali v nov krog kulturnega boja. O težavah slovenskih koncertnih organizatorjev sem dal za medije že toliko podobnih izjav, da bom odslej novinarjem pošiljal že pripravljeni mušter, na katerem bom po potrebi samo menjaval imena klubov.

Pustimo ob strani polemike o rezih v kulturi in majhnosti trga. Vsi ti pogovori spregledajo dejstvo, da organizatorji pogosto zaidejo v težave šele takrat, ko začnejo delovati uspešno in privlačiti obiskovalce. Zakaj je določenim vsebinam kljub zanimanju publike tako težko najti prostor pod soncem? Zakaj lahko zmečemo milijone v muzeje, spomenike, filharmonijo, opero, narodno galerijo in druge simbole nekdanje ustvarjalnosti, ne moremo pa pustiti skupini mulcev, da si na lastne stroške organizira nekaj koncertov na leto? Včasih se zdi, da je lažje dobiti 10.000 evrov za izvedbo multimedijskega performansa na vrhu Triglava kot pa dovoljenje, da odigraš koncert v domači kleti. Zakaj smo iz vnašanja umetnosti v okolje naredili takšno umetnost?

Če ste lastnik lokala, je spogledovanje s kulturo zadnja stvar, ki si jo želite storiti. Takoj, ko boste v svoje prostore povabili glasbenika, da odbrenka nekaj pesmi, vam bo posel vzel hudič. Na vrata boste dobili množico inšpektorjev, ki bodo identificirali dolg seznam potencialnih nevarnosti, od tega, da bodo vaše stranke zgorele, do tega, da se bodo utopile. Zaposliti boste morali redarje in pridobiti kup novih dovoljenj. Po vseh kaznih in dodatnih stroških vas bosta naslednje jutro v poštnem nabiralniku pričakali še položnici SAZAS-a in IPF-a, ki jima boste odšteti nekaj sto evrov za okoriščanje z avtorsko glasbo. A tudi če ste sposobni vse to preživeti, se gotovo ne boste izognili pritožbam sosedov in obiskom policije, ki bodo poskrbeli, da glasba dokončno utihne. Hitro lahko ugotovimo, da se ob prizoru ljudi, zbranih okoli človeka s kitaro, takoj angažirajo vsi sloji družbe, da jih razpršijo.

Ta svižčev dan sem doživel že prevečkrat, da bi problem zreduciral na glasnost prireditev, ki naj bi motila okolico. Sosedje, policija, občina, avtorska in redarska mafija se vas ne lotijo, ker zganjate hrup, ampak ker zganjate napačne vrste hrup. Noben pripadnik srednjega sloja ne kliče policije, ko njihov sosed brusi ploščice na balkonu. Cela soseska je pripravljena mirno preslišati še tako neusmiljeno brenčanje stroja, če gre za zvok dela na hiši, simbolu moralne integritete srednjega razreda. Ko pa kdo igra glasbo, torej proizvaja hrup z ritmom in melodijo, ne ustvarja ničesar, kar bi imelo za sosede vrednost. Medtem ko oni celo življenje garajo za hišo in avto, umetnik svoj čas namenja nečemu, kar je samo sebi namen. V svetu, kjer si kredibilnost prislužiš z nereflektirano delavnostjo, ustvarjalnost nima kaj dosti iskati. Vse dejavnosti, ki ljudi usmerjajo stran od služenja in zapravljanja denarja, se tam kažejo kot nekakšen kriminal.

Srednji sloj in meščanska elita sta naravna zaveznika v bitki proti hrupu alternativcev.

Pri preganjanju žive glasbe pa srednji sloj ne bi imel preveč uspeha brez podpore višjega, ki sicer velja za steber kultiviranosti. Mestne elite sebe pogosto vidijo kot legijo renesančnih vitezov, ki požrtvovalno brani urbane vrednote pred napadi primitivne podeželske raje. Ker pa gre za razred, ki bdi nad kulturnimi institucijami, bo ta vedno skeptičen do vsega, kar se dogaja zunaj institucionalnih okvirjev. Vse ljudske in ulične kulturne prakse vidi kot grožnjo, zato jih želi pripeljati pod svojo streho, kjer jih lahko preoblikuje v nekaj bolj prebavljivega za urbano buržoazijo. Ljudska glasba tako postane etno, street art je potisnjen v muzeje sodobnih umetnosti, pank pa se spremeni v šik modni dodatek. Kultura je njihova ali pa je ni. Če se ulični umetnik malo spozna na birokracijo, lahko dobi lepo vsoto denarja za grafitarski projekt na razpisu za »širjenje urbane kulture«, če pa isto površino poriše na lastne stroške, dobi kazen.

Višji sloj prezira potrošniške vrednote v živem blatu BTC-ja zagozdenega srednjega sloja, ta pa prezira elitistično ropotanje, s katerim ga posiljujejo fini meščanski privilegiranci. A v svojem odnosu do kulture imata tradicionalna nasprotnika vendarle eno skupno točko: sovraštvo do vsega spontanega, nekomercialnega in neformalnega druženja. Skupine mladih, drugače mislečih, spolno drugače usmerjenih, družbeno odrinjenih ali politično radikalnih ljudi, ki brez njihove pomoči ustvarjajo lastne vrednote in umetnost, pomenijo neposredno grožnjo obema svetovoma. Zato sta srednji sloj in meščanska elita naravna zaveznika v bitki proti hrupu alternativcev.

Vsako leto, ko se odpravim koncertirat po Sloveniji, ugotovim, da je na voljo manj prostorov za nastopanje. Organizatorji mi vedno povedo isto stvar: »Po toliko letih bojevanja s sosedi in občino imam tega sranja dovolj.« Medtem ko ljudje v svojih krajih vse težje najdejo kotiček za ustvarjanje, pa mesta brez težav odstopajo zemljišča trgovinskim centrom in parkirnim hišam. Prostori za svobodno izražanje izginjajo z enako hitrostjo, kot se širijo prostori za potrošnjo. A v kraje, kjer so občani uničili živahna kulturna zbirališča, se čez nekaj časa vendarle vrnem. Tja me ponovno pokličejo, ko je občina prisiljena vreči denar v kulturne prireditve za oživitev praznih mestnih centrov. Takrat se postavijo veliki odri in glasni zvočniki, okoli katerih se zbere celo mesto in si čestita za svojo kultiviranost. Nihče ne kliče policije. Kultura je spet v varnih rokah.