Obrisi vojne
Počasi se Evropa kot žaba vkuhava v sovraštvo, besnilo, jezo. In če bo šlo tako naprej, bo slabo. Danes velja na plan, grobo in obtožujoče, izvleči izjavo Angele Merkel iz leta 2010. Nemška kanclerka je oktobra 2010 v nagovoru svojemu strankarskemu podmladku pozvala priseljence v Nemčiji, predvsem štiri milijone Turkov in Arabcev, k vključitvi v nemško družbo. Najprej k učenju nemškega jezika. »Smo država, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja dejansko sprejela tuje delavce. Zdaj živijo z nami in slepili smo se, da ne bodo ostali in bodo nekega dne odšli. To se ni zgodilo. Ta multikulturni poskus – da bi živeli drug ob drugem v zadovoljstvu – je spodletel, popolnoma spodletel.« Izjavo so takrat vsesplošno obsojali – ker je na meji odkrite ksenofobije, pa še neresnična je. Nemčija je namreč s Turčijo podpisovala meddržavne dogovore, na podlagi katerih je Turčija v razvijajočo se povojno Nemčijo dovažala svoje cenene delavce. A pustimo to: kaj je bilo že temeljno opozorilo, zakaj da je izjava nevarna? Ker na eni strani povzroča strah med priseljenimi, na drugi strani pa opogumlja ksenofobe in nacionaliste. In seveda se je Nemčiji zgodilo, kar je Merklova skuhala – po Nemčiji danes desetine tisočev maršira pod imenom Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes. Čemu že nasprotujejo? Islamizaciji zahodnega sveta in protestirajo proti ekonomskim beguncem in domnevnemu potujčevanju domače kulture – karkoli že razumejo pod tem.
Seveda Merklova njihovo ravnanje obsoja. Lepo. No, takšne organizacije se prepovejo. Ampak tega danes ni več mogoče, kajne? Mar ni sama govorila o neuspehu te politike?
Stvari so še hujše. Kako na primer razumeti odkrite grožnje zoper grško Sirizo? Mar se to res dogaja v tej Evropi, zibelki demokracije? Da v imenu kapitalskih koristi nekemu narodu grozijo, če bo volil po svoji želji – in to stranko, ki v tej državi najdosledneje spoštuje človekove pravice in demokratična pravila? Bodo čez nekaj mesecev sledile grožnje volivcem španske stranke Podemos? Poglejmo Slovenijo. V senci novonastale koalicije ima v tem trenutku največjo podporo politična stranka, katere predsednik, sicer obsojen korupcije, a na prostosti, govori prav ta jezik, novinarko mirno zaradi njenih korenin zmerja z opankarko in ima organizirano nekakšno skoraj vojaško enoto, ki sicer za zdaj le paradira. In o čem že debatirajo Britanci? Mar niso ob razpravi o Evropski uniji na najvišji ravni zašli v najnižji nacionalizem?
Stvari se v Evropi gibljejo v nevarno smer. Niti ne prvič. In tudi tokrat se odločevalcem zdi, da iz teh pojavov ne gre delati slona. Vse je posamično, nepovezano, naključno. Morda marsikaj je – a to ne spreminja ničesar. Napad na tednik Charlie Hebdo le dan po tem, ko so se razsvetljeni Nemci na ulicah uprli ksenofobiji in nacionalizmu, je gibanju Pegida dal nov zagon – in za velik del Evropejcev je svet po tem napadu spet črno-bel in razmerja še bolj jasna. Jezni bodo še bolj jezni, krivi še bolj krivi. In spet bomo razpravljali o posamičnih dogodkih, ne pa o razlogih. Se še spomnimo začetka gospodarske krize? Danes so primerjave z zlomom leta 1929 zamrle, prevečkrat so bile ponovljene. A kaj je bilo temeljno sporočilo? Zlom leta 1929 ni trajal eno leto, kriza se je v resnici končala šele z drugo svetovno vojno. Stiska, ki je sledila zlomu, je trajala in trajala, rodila sovraštva, antagonizme, nacionalizme, populizem, črno-beli svet, jezo in na koncu vojno. A kot da se Evropa ne uspe nič naučiti. Že takrat niso razumeli, kaj povzroča neenakost. In ko smo že pri neenakosti – mar ni izvor nemškega nacionalizma prav na vzhodu, ki še vedno zaostaja, čeprav je od nemške združitve minilo že četrt stoletja?
Temeljni problem je jasen in vendar nihče noče govoriti o njem, nihče ne razume, kaj sporoča Thomas Piketty, pa čeprav o njem toliko govorijo. Elite tudi danes, tako kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ne razumejo in nočejo videti, da vse skupaj izvira iz neenakosti, proletarizacije srednjega razreda, brezizhodnosti celih generacij, to je vir nezadovoljstva. V tem loncu vre. V tej Evropi vre. In v nekem trenutku se bo ta energija začela sproščati. A kdor misli, da lahko v tem vidimo obet za zmago nove levice po Evropi, se moti. Žal zgodovina uči, da zmerni v teh razmerah ne zmagajo – temveč jih dogajanje odrine na rob. In da tisti, ki danes govorijo, da je treba Evropo in evropske države usmeriti v bolj pravične in enakopravne družbe, ne bodo tisti, ki bodo vodili morebitne pohode. Ne, ker zmerni bodo rekli, da uporaba sile ne pride v poštev – in v očeh jeznih postali le ena od obličnosti elite.
Za mir in svobodo gre, tepec, je zato treba zakričati. Kdor Evropo misli resno, bo moral začeti reševati problem pri njegovem izvoru: pri krizi. Tam je izvor, le da se danes imenuje varčevalni ukrepi in poniževanje držav in družb. Pač, cena za pretekle napake bo milijardna ali pa še večdesetmilijardna, če bo evropska družba eksplodirala. In tega ne razumeta ne Bruselj ne Berlin. Lahko pa seveda iščemo druge krivce – skupaj s Pegido in podobnimi organizacijami.
Če se v Sloveniji odločimo za zadnje, naj že zdaj opozorimo, da se lahko nekateri spet znajdejo v kakšni zmoti. Da bodo namreč mislili, da smo mi na strani močnih, ne pa »krivih«. Saj nas radi potrepljajo po rami, mar ne? Danes so problem namreč islamisti, ki da so krivi za tegobe zavednih Evropejcev. A treba se je spomniti, da so naslednji na seznamu evropski južnjaki. Ja, to smo pa že mi. Pa čeprav bomo morda tukaj organizirali lastne Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes. Ne gre ponavljati napak.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.