Ironija usode

dr. Bogomir Kovač

9. 1. 2015  |  Mladina 2  |  Ekonomija

Privatizacija teče v Sloveniji tretji krog, v veliki meri zadnji, zato je tako usodna. Hkrati ekonomska recesija, politična nestabilnost in kriza kulturne identitete države po dobrih dvajsetih letih ogrožajo normalizacijo tržne družbe. Neliberalna agenda pri tem deluje kot nekdaj komunistična, radikalno so zamenjani zgolj temelji. Tam so enostransko slavili družbeno (državno) lastnino, tukaj zasebno. Obe v svojem revolucionarnem zanosu nista gradili na pravnem redu in nimata politične legitimnosti, zato sta dolgoročno ekonomsko nevzdržni.

Prvi privatizacijski krog označuje izhodiščno lastninjenje. Takrat smo po številnih predlogih pristali v kompromisnem privatizacijskem modelu, kjer so zaposleni, državljani, država in zasebni kupci dobili svoje deleže. Ta model je v institucionalni praznini in slabem nadzoru države hitro spodbudil nastanek domačih špekulativnih finančnih podjetij. Ljudski kapitalizem se je dejansko sfižil po nekaj letih.

Mali lastniki so kot ponudniki začeli množično prodajati vrednostne papirje, trg kapitala ni opravil svoje vloge, menedžerji so obvladovali vse niti korporativnega upravljanja. Drugi krog zaznamuje hitro centralizacijo in koncentracijo lastništva, od prevratniških pooblaščenih skladov (Dadas, Aktiva …) do velikih finančnih in poslovnih holdingov (NFD, Sava, Istrabenz …) in končnih poskusov spektakularnih menedžerskih prevzemov podjetij z zadolževanjem (Merkur, Pivovarna Laško …).

Prav prezadolženost podjetij in slabi krediti v bankah so botrovali sedanji tretji privatizaciji, ki je kombinacija vsesplošne (raz)prodaje domačih podjetij in bank. Prodajalci so predvsem državne banke, DUTB, SDH v imenu države, pa tudi že privatizirane družbe iz drugega kroga, kjer zadolženi lastniki iščejo dodatni kapital in se rešujejo pred stečaji. Domači kapitalisti so reči zavozili, dolžniško financiranje privatizacije v obdobju 2003–2008 je bila usodna napaka slovenskih poslovnih elit. Podjetja potrebujejo dokapitalizacije, prihaja skoraj izključno samo tuj kapital.

Političnim in poslovnim elitam je vedno ustrezala logika »prehodnega obdobja«, kjer običajno vladata pravni in institucionalni kaos ter udinjanje tej ali oni ideologiji. Včasih je prevladovala omejenost ekonomskega nacionalizma, danes omledna naivnost političnega neoliberalizma. Privatizacijo smo najprej razumeli kot moralni popravek preteklih krivic, potem je postala plen domačih kapitalskih in političnih elit, nazadnje končuje kot del globalnih finančnih špekulantov, tujih korporacij in strateških interesov držav. Spomnimo se, da delež tujih vlagateljev narašča v vseh pomembnih družbah (Krka, Petrol, Zavarovalnica Triglav …) prek fiduciarnih računov, torej prikritega lastništva, da so v ozadju privatizacij (Helios, Fotona, Mercator …) globalni skladi tveganega kapitala, da dosedanje prevzeme (Aerodrom, Liburnia Riviera …) intenzivno podpirata Nemčija in Hrvaška. Val privatizacije je torej mnogo širši, globlji in manj transparenten, kot preprosto mislimo.

Slovenske vlade so z ustanovitvijo DUTB in SDH zavezane privatizaciji, privatizirajo tudi drugi deležniki, banke, domači lastniki se umikajo tujim. Privatizacijski tempo je hiter, zato ne potrebuje posebnih vladnih pospeškov. Vlada pravi, da s privatizacijo uresničujemo nekatere državne razvojne interese. Toda obljubljena strategija privatizacije je nesmisel, če ne vemo, kakšne so sektorske in krovna strategija države.

Postali smo žrtev provizoričnih Šuštaršičevih institucionalnih eksperimentov (DUTB, SDH, strateški nabor podjetij) in Cerarjeve vlade, ki nima nobenega jasnega stališča do politično-ekonomskega razvoja države. Dokler prevladujeta takšno institucionalno okolje in razvojna megla, je privatizacija predvsem ideološki in politični proces, manj pa ekonomski ter poslovni. Bolj koristi interesom tujega kapitala kot državljanom. Zato takšna privatizacija ogroža suverenost te države, povečuje tveganje njenega razvoja, tudi ohranjanja javnega dobrega.

Val privatizacije je mnogo širši, globlji in manj transparenten, kot preprosto mislimo.

Tradicionalni razlogi privatizacije so običajno enkratno povečanje prihodkov države in ekonomske učinkovitosti, večja konkurenčnost in znižanje vpliva politike na poslovanje podjetij. Vse to so bolj ali manj enostranske trditve. Ne poznam analize, ki bi pokazala na dolgoročne učinke stroškov in koristi sedanje privatizacije. Kako bo SDH zaključil denacionalizacijski sveženj, kako bomo zapolnjevali fiskalne zaveze socialne države, kako povečati kapital, če bo privatiziral edine donosne naložbe, kako normalizirati korporativno upravljanje, če pri določanju novega nadzornega sveta odločajo strankarske kvote nesojenih kandidatov?

Če podjetja, ne glede na lastnino, delujejo na konkurenčnem trgu, kot gospodarske družbe z državnim deležem, potem njihova učinkovitost temelji na korporativizaciji in ne privatizaciji. Pomembno je, kako so vodena in upravljana in ne kako se strukturira lastnina. V podjetjih je danes odločilen intelektualni in ne finančni kapital, zaposleni in ne premoženje, vsi deležniki, ne zgolj delničarji. Če je tako, potem obstajajo poleg prevladujoče forme privatizacije tudi drugi alternativni modeli (notranje lastništvo, zadružništvo, državni skladi, udeležba pri dobičku ...). Torej lahko državna lastnina enakopravno sobiva z zasebno.

V sedanji krizi sta nacionalizacija in privatizacija način cikličnega razvoja tržne družbe. Izvedbeni nastavki sedanje privatizacije dobivajo predznak »usodne domišljavosti«, da so novi tuji lastniki neomadeževani in nosilci privatizacije najbolje vedo, kaj je prav. Hayek stoji na glavi, privatizacija postaja del neoliberalnega političnega inženiringa. Kakšna ironija usode. Privatizacijo vzpostavljamo na »socialističen način«, »finančni trgi« pa uprizarjajo prvobitno akumulacijo kapitala.