Volitve brez izbire

Heni Erceg

9. 1. 2015  |  Mladina 2  |  Hrvaška

Kakšno izbiro pravzaprav imaš, če se lahko odločaš zgolj med dvema enakima kandidatoma? Dvema, ki imata celo enak volilni program, demagoško prazen, skrčen na eno samo primitivno, plehko frazo: Za boljšo Hrvaško! In pred natančno takšno izbiro se je v drugem krogu volitev predsednika republike znašla Hrvaška, potem ko je v prvem krogu sedanji predsednik države Ivo Josipović dobil le dober odstotek glasov več od kandidatke nacionalistične desnice Kolinde Kitarović. Žal za to politično bizarnost – da volivci stojijo pred izbiro med enako ideološko usmerjenima kandidatoma – nikakor ni kriva Josipovićeva protikandidatka, ne, gospa dosledno in zelo artikulirano predstavlja svojo stranko in njen nacionalistični radikalizem, ki je – tudi zaradi razumevajočega odnosa levoliberalne vlade in predsednika države – povzročil nevarno fašizacijo Hrvaške.

Ne, dejanski krivec za to, da so se državljani, ki so naklonjeni levici, znašli v hudih škripcih in se ne morejo odločiti, ali bi v drugem krogu sploh glasovali, je prav kandidat socialdemokratske stranke, sedanji predsednik republike. On je tisti, ki je z zaničevanja vrednim odnosom do zdrsa države nazaj proti primitivnim začetkom, s stalnim spogledovanjem z nevarno nacionalistično desnico, duhovščino in različnimi fašističnimi skupinami iz teh predsedniških volitev napravil pomilovanja vredno demokratično farso. Vse dobro, kar je v dveh mandatih naredil njegov predhodnik Stipe Mesić, ki je odločno poskrbel za tisto, kar je za Hrvate najpomembnejše, torej za odmik od dediščine diktatorja Franja Tuđmana in za uvajanje demokratičnih načel, je Josipović uničil, saj se je izkazal za nečimrnega, izključevalnega in nedomiselnega birokrata. Ki osebni interes prepozna celo v hudi gospodarski krizi, s katero se Hrvaška spoprijema že osmo leto, in vsiljuje nesmiselno tezo, da gospodarski napredek brez spremembe ustave ne bo mogoč, čeprav se za njegovim »programom« ustavnih sprememb skriva zgolj nevarno prizadevanje za razširitev predsedniških pooblastil. To je v glavnem tudi vse, kar ta človek ponuja Hrvatom z višin svojega monarhičnega urada s 150 zaposlenimi uradniki, vrtnarji, kuharji, pripadniki častne čete ... Ker se ukvarja izključno s svojim egocentrizmom, se je javno distanciral od neuspešnega premiera in vodje stranke, ki ga je predlagala za predsednika, ter se lažno predstavlja kot neodvisni kandidat, ki pa vendarle pridno uporablja močno strankarsko infrastrukturo in seveda ogromne količine državnega denarja, saj se stroški njegove predvolilne kampanje že približujejo milijonu evrov.

Zakaj sploh voliti človeka, katerega dosedanja (ne)odgovornost do že tako ali tako nezdrave države se kaže v nenehnih ideoloških manipulacijah, oživljanju kulta Franja Tuđmana, molku ob odkritem cerkvenem fašizmu in preganjanju antifašističnih vrednot, s čimer je prav zaradi njega (in z dolgoletno pomočjo njegove stranke) nacionalistična desnica končno dobila izjemno priložnost, da si zagotovi – to je zelo verjetno – vse vzvode oblasti? Seveda človek, ki se trudi ugajati vsem skupinam, nazadnje ostane brez glasov svojih volivcev, toda Josipović je pokazal pripravljenost za sodelovanje celo z najhujšimi nacionalističnimi skupinami, njegovo popolno prezrtje hrvaških Srbov je bilo za te skupine kot obliž na rano, še več, prav med njegovim mandatom in mandatom sedanje vlade je vzplamtela nova protisrbska histerija, nič drugačna od tiste iz devetdesetih let, sam predsednik pa jo je še podžigal s sramotnim predlogom o zmanjšanju pravic srbske in drugih manjšin. Gospoda moti, da v parlamentu sedi osem predstavnikov manjšin, raje bi videl, da bi jih bilo pol manj, in čeprav je predsednik vseh državljanov Hrvaške, se mu do zdaj ni zdelo potrebno, da bi karkoli ukrenil za izboljšanje grozljivih, nečloveških razmer, v katerih še vedno živi tistih nekaj srbskih povratnikov, večinoma starcev. Ti ljudje so po zakotnih hrvaških vaseh brez elektrike, vode, zdravnika, najpogosteje tudi brez kakršnihkoli prejemkov. Raje bo skrbel za številno, finančno dobro preskrbljeno skupino braniteljev, ki naj bi po njegovem predlogu ustavnih sprememb postala ustavna kategorija. Torej posebej zavarovana vrsta. Pa čeprav smo izvedeli, da kolovodja večmesečnih veteranskih uličnih protestov od države dobiva kar tri tisoč evrov na mesec.

Človek, ki je na notranjepolitičnem področju zaslužen zgolj za ohranjanje nesoglasij med Hrvati, čeprav naj bi bil tudi sooblikovalec zunanje politike, pa še s prstom ni mignil, da bi vsaj izboljšal odnose v regiji, ta človek bo torej morebiti izvoljen še za en mandat, ker bodo razočarani volivci levice mislili, da bodo s tem izbrali manjše zlo. V resnici je takšno razmišljanje popolnoma napačno, saj imamo na eni strani damo, ubogljivo predstavnico stranke, ki je tako docela uničila državo, da so jo celo uradno, na sodišču, razglasili za zločinsko organizacijo, od nje pa lahko pričakujemo samo nadaljevanje fašizacije družbe, na drugi strani pa šibkega človeka brez zamisli, vendar pripravljenega uporabiti skrajno nedemokratična sredstva, če bi kdo podvomil o primernosti njegove lažne podobe, ki jo gradi v javnosti. Tako je čisto resno zahteval, naj se ustavi financiranje tednika Novosti, ki je razkril nekatere njegove nelegalne posle, in je zaradi verbalnega delikta nenadoma zamenjal svetovalca Dejana Jovića, ker je utemeljeno spregovoril o nedemokratičnosti referenduma o hrvaški samostojnosti.

Kakorkoli že, najsi državljani glasujejo tako ali drugače, Hrvaška bo izgubila.