Srednjeveška vera

N'toko

16. 1. 2015  |  Mladina 3  |  Žive meje

December sem preživel v družbi kultne policijske serije The Wire, od katere se je bilo težko odtrgati. Vsrkaval sem, kako slikovito je avtor David Simon prikazal prepletanje življenjskih zgodb posameznikov z delovanjem institucij in družbe kot celote. Ko nekaj časa spremljaš dogodivščine njegovih junakov, izgubiš jasno sliko, kdo je v zgodbi good guy in kdo bad guy. Zalotiš se, kako sočustvuješ z ljubezenskimi težavami hladnokrvnega gangsterja, jokaš za smrtjo mladega dilerja in kolneš zaradi karierističnega varuha reda in miru. Vsa dejanja likov dobijo čisto drugačno podobo, ko so prikazana v luči njihovih osebnih okoliščin in razmerij do ostalih igralcev; vsi imajo svoje družine, svoje frustracije, svoje finančne težave, dolgove, zamere in strahove, vse skupaj pa se prepleta v zagonetno mrežo odnosov, ki ji rečemo družba. The Wire ni nekakšna tolkienovska moralistična pravljica o bitki dobrega proti zlu, ampak iskren pogled v kolesje ameriške države.

A naj bo avtor še tako pronicljiv, Simonovo sokolje oko, ki mu ne uide noben detajl v mozaiku človeških odnosov, presenetljivo zamiži vsakič, ko se v zgodbi pojavi kak tujec. Se kdo spomni Sergeja Malatova in njegovih ukrajinskih mafijskih tovarišev? Vse, kar v seriji zvemo o teh mrkogledih slovanskih omarah, je, da imajo radi kalašnikovke in sovražijo, ko jih Američani zamenjujejo za Ruse (kar kljub temu ves čas počnejo). Sergejevo najdaljše besedilo v seriji se glasi: »Ali je imelo truplo odsekano glavo in roke? Ne? Potem ga nisem ubil jaz!« Simon nam nikoli ne razloži, kaj točno žene tega Rusa ... pardon, Ukrajinca, k sekanju glav nasprotnikov in švercanju striptizet. Zakaj bi, saj nam je že povedal vse, kar moramo vedeti o njem: tip je Rus in počne to, kar je naravno za vse Ruse ... hočem reči, Ukrajince. Ali ima ženo? Otroke? Prijatelje? Hipoteko na hišo? Ali v njegovi deželi divja vojna? Koga briga, tip je pač Rus! Še huje jo v seriji odnesejo Grki, o katerih v celotni sezoni izvemo le to, da radi pijejo kavo in švercajo, njihov šef pa sliši kar na ime »Grk«.

Če se je takšna avtorska slepa pega zgodila mislecu Simonovega kova, lahko sklepamo, da je enodimenzionalno dojemanje nekaterih narodov v bolj populističnih medijskih zgodbah prej pravilo kot pa izjema. V zahodni popularni kulturi je pravzaprav nemogoče najti kaj več kot bežno, klišejsko predstavitev ljudi, ki niso z Zahoda. Vsi tuji igralci, ki so se znašli v hollywoodskih filmih, so se morali sprijazniti z upodabljanjem stereotipov; Slovani igramo mafijce ali striptizete, Arabci igrajo islamske teroriste, Kitajci igrajo kung fu mojstre. V naši kolektivni domišljiji se je tako narisala nekakšna nevidna meja, onkraj katere ljudje nehajo biti dinamični, razmišljujoči posamezniki in se spremenijo v brezoblični monolitni kolektiv, ki že od pamtiveka rutinirano opravlja eno samo večno opravilo. Pri tem jih nikoli ne vodi razum, ampak le primitivni slepi nagon. O njih nam ni treba vedeti nič več, kot moramo vedeti o Orkah v Gospodarju prstanov.

Takšni fantazijsko poenostavljeni podobi Vzhoda pa ni podlegla le zabavna industrija, ampak tudi resno novinarstvo in akademska znanost. Leta 1978 je antropolog Edward Said šokiral svet s svojo epsko raziskavo zgodovine zahodnega pisanja o Orientu. Njegovo veliko delo Orientalizem razkriva, kako so zahodni akademiki, novinarji in pisatelji skozi stoletja pri preučevanju »Nevropejcev« delali očitne faktološke napake, se posluževali norih posplošitev in na drugi strani spregledovali najpomembnejše vidike tujih kultur. Raziskovalci s svojih potovanj niso prinašali poglobljenih študij, ki bi nam odstirale kompleksno realnost tisočih vzhodnih narodov, ampak le karikature, ki te narode prikazujejo kot enotno, v srednjem veku zacementirano rajo. Zahodni pogled na ostali svet je zato v resnici bolj podoben veri kot pa znanosti; grajen je na mitih in ideologiji, ne pa na dejstvih.

Pri tolmačenju današnjih dogodkov še vedno uporabljamo to karakterološko delitev sveta na Vzhod, Zahod, Sever in Jug, kot da bi šlo za kakšno znanost. Ko muslimani kjerkoli na svetu zagrešijo nasilno dejanje, si dogodek razložimo z edinim orodjem, ki so nam ga naši analitiki dali na voljo: z orientalizmom. Povezavo med islamom in terorizmom narišemo tako nagonsko, kot to lahko storijo le ljudje, navajeni arabskih likov, katerih monologi so omejeni na »Alah Akbar!«. Ni težko razumeti, zakaj tako hitro pridemo do sklepa: »Aha, napadalci so bili Muslimani, to je vse, kar moramo vedeti.« V naših reakcijah se tako vedno zrcalijo vse tendence zahodnega odnosa do drugih kultur, na katere opozarja Said: tlačenje velikega števila ljudi v isti koš, arogantno mešanje našega nepoznavanja kompleksnosti drugih kultur z njihovo preprostostjo, in kar je najbolj nevarno, nezavedanje lastne ideologije, ki je oblikovala naše poglede na tujce. Prav absurdno je danes poslušati ogorčene novinarje, ki trdijo, da se »islam ne sme kritizirati«, in se ne zavedajo, da je skoraj vse, kar je bilo na Zahodu zapisanega o njem v zadnjih 500 letih, ena sama kritika.

Ljudje očitno potrebujemo vero. V obdobju, ko svet pretresajo številne vojne, gospodarske krize in podnebne spremembe, se zmedeni Evropejci množično spreobračajo v strokovnjake za islam. Želijo si slišati preprosto razlago vesolja, ki se deli na dobro in zlo, modernost in srednji vek, pri čemer smo mi zagotovo na strani dobrega. Verjeti hočejo, da vse nasilje prihaja od nekje daleč, iz naukov neke eksotične knjige, in bo izginilo, če jo požgemo in pobijemo vse njene sledilce. Zato potrebujejo svet, ki se deli na Čarlije in Bin Ladne, mediji pa jim takšno zgodbo z veseljem ponudijo. A če bi radi zares razumeli dogajanje okoli sebe, moramo uporabiti tisto logiko, ki je naredila serijo The Wire tako pronicljivo: »Če slediš drogam, boš našel džankije in dilerje. Ko pa začneš slediti denarju, nimaš pojma, kam vse boš prišel.« Zahodni mediji sledijo terorju ter odkrivajo verske fanatike in verske manipulatorje. A kam bi prišli, ko bi sledili denarju, orožju, političnemu vplivu? Kdo ve, morda bi se znašli spet v naših lastnih vladnih palačah ali celo uredništvih.