Mi vsi smo Grčija

dr. Bogomir Kovač

16. 1. 2015  |  Mladina 3  |  Ekonomija

Grčijo čez dobrih štirinajst dni čakajo izredne parlamentarne volitve. Finančna in ekonomska kriza ter načini njenega evropskega reševanja so tu najbolj jasno pokazali na stranpoti socialne in politične krize. Grška dolžniška drama že drugič pretresa EU, postaja dokaz, da sta največja nevarnost evropske demokracije in državljanske svobode tržni neoliberalizem ter brezkompromisna obramba evra. Grške volitve, zlasti z morebitno zmago levičarske Sirize, odpirajo temeljna vprašanja preživetja evropskega projekta.

Grško zgodbo poznamo. Grčija je evro prevzela v času politične evforije in ekonomske naivnosti EU. V obdobju 2001–2010 je napihnila svoj dolžniški balon, predvsem zaradi slabe razvojne in ekonomske politike, velike recesije po letu 2008 ter koruptivnosti ekonomskih in političnih elit. Grčiji so pot v političnoekonomski pekel tlakovale slabe domače vlade, pa tudi EK in ECB. Predvsem pa banke, tako tuje, ki so brez vseh meril tveganj posojale državi, in domače, ki so brez zadržkov financirale problematično grško gospodarstvo. Nebrzdana rast zadolženosti je leta 2010 pripeljala do finančnega zloma države, nesolventnosti in Grčija je nenadoma postala osrednji problem EU.

Razgalila se je temeljna slabost evrske denarne ureditve. Obveznosti Grčije in ves njen javni dolg so nominirani v evrih, država pa hkrati nima pooblastil za tiskanja denarja, ki je v pristojnosti ECB. Zato država v ekonomskih težavah postaja plačilno nesposobna, grozi ji stečaj, kar pa je za suvereno državo z lastnim denarjem logičen nesmisel. Državni dolg in centralne banke so zgodovinsko nastale ravno zaradi tega, da bi stabilizirali finančno strukturo držav. Dolg ima ekonomsko jamstvo države z lastnim denarjem, hkrati pa politično omogoča dolgoročno fiskalno porazdelitev bremen na državljane. Toda takšna sistemska rešitev v EU ne obstaja. Države niso niti del politične unije, ki bi jamčila z monetarnimi in fiskalnimi transferji za njihovo solventnost (Grčija kot zvezna država EU), niti nimajo ekonomskih orodij (lastne valute) in posebnih pooblastil za denarno pokritje državnih obveznosti.

Grčijo, podobno tudi druge zadolžene države (PIIGS), so preprosto sanirali s kriznimi mehanizmi obveznih posojil držav članic (EFSF, EFSM, EMS …), prek posebnih reševalnih skladov za odkup tveganih državnih obveznic. Dolg visoko zadolženih držav so tako postopoma prevzemali vsi evropski državni posojilodajalci, tako da so prikrito sanirali svoje banke, ki so pred tem brez poslovnih zadržkov prekomerno financirale obveznice šibkih držav. Cena te ekonomske operacije je bila zloglasna agenda fiskalnega varčevanja, strukturnih reform, prisilne privatizacije in sistematične razgradnje socialne države. Politični nadzor »trojke« (EK, ECB, MDS) je poosebljal ta proces. EU je po letu 2010 reševala banke centra na račun državljanov evropske periferije.

Po dobrih štirih letih evropske sanacije Grčije so rezultati znani. Varčevalni program ni uspel, zadolženost države se je povečala, socialna in politična kriza poglobila. Velikost BDP-ja je četrtino nižja kot leta 2010, brezposelnost je več kot 25-odstotna, dolg države presega 170 odstotkov BDP-ja (240 milijard eur). Ekonomski odboj leta 2014 nima realnih temeljev, Grčija je obtičala v novi politični krizi in EU ponovno ne ve, kako rešiti grški problem. Stari reševalni prijemi ne delujejo, novih pa ni. Naj Grčija izstopi iz evroobmočja ali naj nadaljuje sedanjo terapijo, bo EU (Nemčija) krojila demokracijo zaradi reševanja evra? Volitve 2012 so kljub odkritim evropskim grožnjam naplavile levičarsko Sirizo kot drugo najmočnejšo parlamentarno stranko, volitve leta 2015 ji obetajo zmago.

Sirizine zahteve niso ekstremistične, ekstremna sta slab položaj evra in enosmerna institucionalna ureditev EU.

In to se zdi prevladujočim desnosredinskim evropskim politikom v Bruslju, Frankfurtu in predvsem v Berlinu sila nevarno. Če Siriza zmaga in kasneje sestavi koalicijsko vlado, od EU zahtevajo ukinitev varčevalnega programa in predvsem restrukturiranje dolga. Četudi Sirizi in Ciprasu ne uspe politični met, EU mora najti rešitev. To velja tako za spremembo evropske varčevalne politike v razvojno, za sistematično reprogramiranje ali delno odpisovanje dolgov članic kot tudi za ureditev izstopa iz evroobmočja, tudi iz EU. Paradoks je v tem, da te Sirizine zahteve niso ekstremistične, ekstremna sta slab položaj evra in enosmerna institucionalna ureditev EU. Grčija je trčila ob problem evra (Grexit), Velika Britanija grozi z izstopom iz EU (Brexit).

V tej igri vsi špekulirajo. Grčija želi koncesije na račun tveganj zaradi izstopa, Nemčija se zanaša na novo bančno in fiskalno unijo, Britanci bodo izstavili ceno za obstanek v EU. Vsi pa se bojijo, da bi v EU doživeli nenadzorovan politično-ekonomski razpad. Evropa vse bolj spominja na trideseta leta 20. stoletja. Nemci so pozabili na usodo kanclerja Bruninga (»Hungerkanzler«) in njegov varčevalni program, ki je naplavil nacizem, pa na zavezniški povojni odpis in reprogramiranje dolgov, ki je omogočilo njihov gospodarski razcvet. Zapletamo se v Ukrajini in vedno znova na Balkanu. Vsekakor bi bil neki evropski model delnega odpisa dolgov politično najcenejši, vrnitev drahme glede bank, tečaja in nominiranja dolgov ekonomsko zahtevnejši, morebitna grška naslonitev na Kitajsko pa politično tvegana. Vsak ukrep, drugačen pristop, tudi izstop, mora biti pravno dogovorjen, ekonomsko usklajen, politično legitimen.

Grčija in Velika Britanija vsaka po svoje zahtevata institucionalno redefinicijo EU, ki postaja z evrom, posebno zadolženostjo in prisilno fiskalno konsolidacijo nevzdržna politična tvorba. Monetarna unija je za zdaj zgrešen projekt, neoliberalna zastavitev EU je spodletela. Ogrožen ni samo gospodarski razvoj EU, temveč tudi njena demokracija in libertarne pravice državljanov. Če Grčija gre in uspe, kdo bo naslednji? Da, mi vsi smo Grčija.