Novi podton

dr. Bogomir Kovač

23. 1. 2015  |  Mladina 4  |  Ekonomija

Krizna politika EU že dolgo časa vse bolj dobiva avtoritarno naravo. To postaja še bolj jasno pri sedanji protiteroristični politični agendi in prihajajočih volitvah v Grčiji. Kot da imamo opraviti s slovitim Arrowovim teoremom nemogočega, kjer ekonomske tržne rešitve spremljajo vsiljene politične izbire. Kriza politične legitimnosti postaja ključna ovira za ekonomsko reševanje EU. Nova slovenska vlada je tu povsem izgubljena. Nima jasne ekonomske politike navznoter in strateških usmeritev do EU. Privatizacijske dileme ponovno cepijo koalicijo, na možnem pogorišču se Cerarjevi poigravajo z idejo velike koalicije. Obeta se burno politično-ekonomsko leto.

Od septembra 2008 je minilo dobrih šest let, legitimnost finančnega kapitalizma se je sesula, zavozile so zasebne banke, podjetja in poslovne elite. Toda do velikega preobrata ni prišlo, tržni fundamentalizem je ostal prevladujoča ideologija, še vedno so vse pomembne institucije, poslovne in politične elite, odgovorne za polom, ostale nedotaknjene. Kako se je to moglo zgoditi?

Zgodovina je neizprosna. Podobna velika sistemska kriza v tridesetih letih je pripeljala do različnih rešitev, New Deala v ZDA in nacizma v Nemčiji. Na koncu smo končali v svetovni vojni, ker elite niso obvladovale sistemskega kaosa in so prevladale ideje hegemonističnih avtokratov, vojaška logika nad civilno. Pomembno je tudi povojno sporočilo. Evropa je reševala svojo usodo z velikim podržavljanjem, z inflacijsko poravnavo dolgov. Kriza je takrat povsem diskreditirala zagovornike laissez-faira, dejansko smo dobili državni kapitalizem s prevlado srednjih slojev.

Preobrat v osemdesetih je zahteval sistematično zmanjšanje politično-ekonomske vloge države, privatizacijo, tržno deregulacijo, prevladal je interes velikega kapitala, elitizem, tudi parlamentarizem se je povsem podredil logiki trga. EU je dober primer tega obrata. EU kot neoliberalna integracija temelji na produkciji institucionalnih inovacij brez trdnega prava, ekonomskih dekretov brez zgodovinskega spomina. To je teoretska agenda starega Carla Schmitta, praksa novega avtoritarnega konstitucionalizma, kjer igra Nemčija vlogo mehkega hegemona. Novi evropski konstitucionalizem je mešanica neoliberalnih tržnih dogem, nedefiniranega evropskega prava in postdemokracije.

Kriza je razgalila troje. Prvič, da monetarna unija ne more delovati brez polnokrvne ECB in fiskalnih transferjev, da številna pravila nimajo politične legitimnosti in da v deflacijski recesiji obstaja kronično pomanjkanje povpraševanja, zato je politika varčevanja velika ekonomska zmota. EU se lomi zaradi institucionalne zmede, protikrizni ekonomski ukrepi so napačni, politični voditelji očitno nesposobni. EU izgublja svojo ekonomsko integriteto, politično privlačnost, spreminja se v ciničen transfer zasebnih kapitalskih izgub na račun držav, v prerazdelitev dohodkov in premoženja v korist najbogatejših in najbolj vplivnih. Finančna in ekonomska kriza EU se je preprosto prelevila v socialno in politično krizo.

Preprosto, v svetu nenadzorovane financializacije in globalizacije, nastavka starega imperializma, se je izgubila politična suverenost nacionalnih držav. To je očitno torišče spora, ki ga nakazujejo nova politična gibanja, Siriza v Grčiji, Pademos v Španiji, ali pa Združena levica v Sloveniji, pa tudi stranke Le Penove, Faraga ali Grilla. Demokracija temelji na ideji politične konkurence. Če vladajoče evropske elite (Juncker, Merklova …) vplivajo na volitve (Grčija …), dejansko spodkopavajo demokracijo na račun lastnih privilegijev. Politika brez alternativ je preprosto antipolitika. In tu vstopa populizem. Kako torej populizem reprezentira vladavino »demosa«, demokracijo? Populizem zajema usode »malih ljudi«, želi rehabilitirati »nacionalno«, uporablja kulturni relativizem, od rasizma in ksenofobije do upora proti elitam. Ločnica »desnega« in »levega« je na tej točki. Desni populizem stavi na etnične razlike (zoperstavljanje »tujcem«), karizmo vodje, nasilje, zato je danes udobno biti islamofoben. Levica stavi na upor proti evropskim institucijam, domačim elitam, ščiti izkoriščane in šibke, stavi na vrednote solidarnosti, poštenja … Prvi sejejo strah, drugi »razredni boj«, prvi so izrazito antiintelektualni, drugi pretirano idealistični.

Kako naravnati domači politično-ekonomski kompas? Cerarjevi so v zagati. Zmagali so kot upanje sprememb, toda nimajo razvojnih alternativ, še manj političnih prijateljev, z vsakim korakom pa izgubljajo ekonomsko kredibilnost in politično legitimnost. Siriza ima že dve leti senčno vlado, vemo za razvojne in finančne ministre, poznamo ideje Varufakisa, Teokarakisa, Statakisa … Kdo pa so glavni ekonomisti slovenskih strank? Imajo slovenske elite mnenje o usodi federalne EU, zagatah evra, varčevalni politiki, skušajo reševati suverenost mlade države, iščejo zaveznike med članicami glede alternativ v EU? Seveda ne.

Zato smo tako nemočni do diskrecijskih odločitev Bruslja, Frankfurta in Berlina in tako nesposobni pri lastnih reformnih rešitvah. Zato nas privatizacija politično znova cepi in grozi celo z razpadom koalicije. Zato Slovenija že dolgo ni bila bližja ideji velike koalicije, SMC in SDS, ki se lahko izcimi iz te zmede. Cerar zagotavlja mehko hegemonijo, Janša avtokratski pristop, Slovenija bo spet postkomunistični vzor evropskega avtoritarnega konstitucionalizma, dežela po meri Nemčije. Strategija privatizacije dobiva s tem nov podton. Razpadanje EU in sprejetje nemškega evra bosta manj tvegani z nemškim letališčem, telekomom, železnico, pristaniščem …

Da, do sem smo nekako prispeli, s Pahorjem, Cerarjem in Janšo, to novo sveto trojico trgovcev s politično evtanazijo mlade države. Cerar je tu še razpoka v političnem portretu države, toda brez pravih ekonomskih potez bo SMC mrtva, ne da bi to opazili.