Velika vojna?
Novi globalni kontekst, letošnji naslov srečanja v Davosu, je kot najnevarnejše globalno tveganje razkril meddržavne konflikte, nevarnost nove velike vojne
Slovito vsakoletno srečanje političnih, poslovnih in akademskih elit v Davosu je letos potekalo že petinštiridesetič. Osrednja letošnja tema srečanja je bila namenjena iskanju novih globalnih okvirov razvoja, večnemu izboljšanju sveta, toda prvič je med tveganji prevladalo ogrožanje miru, vojne in ekološke kataklizme so bližje kot kadarkoli. Zato je med desetimi sistematičnimi večletnimi študijami davoških srečanj največ pozornosti zbudila razprava o naraščajočih globalnih tveganjih, o družbi tveganj. Pokojni nemški sociolog Ulrich Beck bi lahko bil tri tedne po svoji smrti duhovni pokrovitelj srečanja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Slovito vsakoletno srečanje političnih, poslovnih in akademskih elit v Davosu je letos potekalo že petinštiridesetič. Osrednja letošnja tema srečanja je bila namenjena iskanju novih globalnih okvirov razvoja, večnemu izboljšanju sveta, toda prvič je med tveganji prevladalo ogrožanje miru, vojne in ekološke kataklizme so bližje kot kadarkoli. Zato je med desetimi sistematičnimi večletnimi študijami davoških srečanj največ pozornosti zbudila razprava o naraščajočih globalnih tveganjih, o družbi tveganj. Pokojni nemški sociolog Ulrich Beck bi lahko bil tri tedne po svoji smrti duhovni pokrovitelj srečanja.
Navidezno je vse potekalo po ustaljenih tirih, kot v časih Spenglerjevega pljučnega sanatorija in Mannove Čarobne gore, ki sta Davosu prinesla turistično in literarno slavo. Profesorju Klausu Schwabu, ustanovitelju davoških srečanj, je od leta 1971 uspel drugačen met. Z leti so tu ustvarili edinstveno mitologijo »davoškega človeka«, nekakšne identitetne mešanice neoliberalne in trajnostne podobe sodobnega sveta. Toda iz ekskluzivnega srečanja elit najmočnejših, najbogatejših in najvplivnejših ljudi postaja vse bolj vključujoč družbeni semenj, ki vključuje alternativna družbena gibanja, mlade voditelje, provokativne posameznike. »Javno oko«, nevladno gibanje proti nepravični globalizaciji, po petnajstih letih v Davosu zapira vrata.
Davoška formula je preprosta. Omogoča soočanje različnih stališč, voditelji držav, korporacij in javnih mnenj se tu pogosto prelevijo, govorijo reči, ki jih drugje ne bi želeli. Vse je navidezno podrejeno iskanju inovativnih idej za skupno dobro. To ni forum, kjer bi se odločalo, tu prevladujejo besede in ne dejanja, čeprav ponuja vrsto iniciativ. Toda Davos tej mimikriji ni več kos, duši ga idejni konvencionalizem, akcijski zagon ugaša, iniciative izgubljajo javno pozornost. Schwab je upravičeno zaskrbljen. Davos je letos deloval kot ostarela dama globalne aristokracije, dogodki so ga prehitevali z leve in desne, realni strah je prekril hipokrizijo njegovega ubesedovanja.
Novi globalni kontekst, letošnji naslov srečanja, je kot najnevarnejše globalno tveganje razkril meddržavne konflikte, nevarnost nove velike vojne. V prepletu 28 tveganj, 13 trendov in treh mrežnih fokusov izstopajo povezanost geopolitike in ekonomske krize, nevarnost nenadzorovane urbanizacije in tehnološke zlorabe. Po domala štiridesetih letih so v ospredju naraščajoči meddržavni konflikti, hladna vojna med ZDA in Rusijo, velike geopolitične spremembe med evroatlantskim in azijskim prostorom. Ukrajina napoveduje spopad geopolitičnih interesov velikih sil. Putina v Davos ni bilo, Obama je sklepal politične kupčije v Indiji, Kitajska je igrala na davoškem parketu svojo geostrateško igro. Stari Bushev načrt o novem ameriškem stoletju je že zdavnaj spodletel, Obama je z leve njegova klavrna karikatura, kot nekdaj Blaire, ki se v Davosu redno pokesa za stare grehe. Dolgoročni ekonomski cikli povezujejo politične hegemonije velikih sil, oboje se zadnjih štiristo let izteka v velikih vojnah, ki so spreminjale svet (1618–1648, 1793–1815 in 1914–1945). Od tod je samo korak do novega hegemonističnega vojnega cikla, ki je pred nami, v zgodovinski mehaniki let morda 2017–2030.
Svet se sooča s krizo ameriške hegemonije, v EU imamo opraviti z mehko nemško prevlado. Oboje je enako nevarno. Miren prehod k bolj urejenemu svetovnemu redu je vse manj verjeten. Celo EU, ki je obetala nove institucionalne rešitve, zaradi spornega evrskega eksperimenta in hipokrizije bruseljske administracije stoji pred implozijo meddržavnega sistema. Med šestimi najbolj tveganimi ekonomskimi trendi najdemo štiri, ki zadevajo EU. V središču je kriza političnega odločanja, evropska nesposobnost vodenja kriznega mened-
žmenta na vseh ravneh. Draghijeva odsotnost v Davosu zaradi novih ukrepov ECB in ortodoksen nastop Merklove tega nista mogla prikriti. EU je pod nemško taktirko pred nevarnimi čermi, brez alianse naprednih držav in pritiska od spodaj evropski projekt v sedanji obliki ne more preživeti. Toda v Davosu nihče ni zahteval radikalnih sprememb EU, opustitev evra, prestrukturiranja (odpis) dolgov in realno spremembo dosedanje politike varčevanja.
Trajnostni razvoj je zadnja leta železni davoški repertoar. Zadeva problem pravičnejše delitve in podnebnih sprememb. Lani smo imeli najtoplejše leto v sodobni zgodovini planeta, naravne katastrofe so preplavile ta naš svet. Toda premika k nizkoogljični družbi ni, ne z vidika tehničnih omejitev niti davčnega omejevanja. Krize očitno ne bomo izkoristili za globalni ekološki premik, čeprav stroški sanacije naravnih ujm daleč presegajo ekološke investicije.
Še najbolj je razburkalo javnost zadnje Oxfamovo poročilo o naraščajoči neenakosti sveta. Nič novega, odstotek najbogatejših ima toliko bogastva kot revnejša polovica svetovnega prebivalstva, 3,5 milijarde ljudi, in razkorak se hitro veča. Neenaka delitev sproža kreditno ekonomijo in njena tveganja, duši protikrizne ukrepe, ogroža politični mir. Rast plač globalno in dolgoročno stagnira, polovica zaposlenih ima negotovo zaposlitev, 60 odstotkov svetovne trgovine temelji na izkoriščanju zaposlenih, 200 milijonov šteje svetovna armada brezposelnih. To so socialno grozljive in politično nevarne številke. Želena inkluzivna gospodarska rast naj bi koristila tudi revnim, zato profesor Summers opozarja na nujnost višjih plač, večje socialne zaščite in zaposlovanja. Toda to ni sedanja agenda ukrepov, ne v EU, ne v Sloveniji.
Drnovšek je nekdaj hodil v Davos in mu je koristilo. Morda bi namesto Carneyjevih opozoril o usodnem pomanjkanju socialnega kapitala želel slišati Jazbeca, s smelimi idejami bi rad videl Cerarja, prenesel bi celo paradiranje Pahorja. Slovenski cvetober v podobi »davoškega človeka«. Kakšna politična antropologija!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.