Delo na sebi
Je naključje, da se je rednim službam in nepremičninam odpovedala ravno tista generacija, ki ji te dobrine tako ali tako niso na voljo?
Od nekdaj sem jih sovražil, te jebene slovenske bajture. Sovražil sem vse na njih, od petelinov na strehah do rož na balkonih pa do palčkov na vrtovih. Prizori družin, ki za živimi mejami kosijo travo in perejo avte, so me vedno navdajali z grozo. Spremljali so mojo mladost kot nekakšno zlovešče svarilo pred tem, kakšno življenje me čaka onkraj študija. »Pet dni na teden boš garal, da boš lahko med vikendom glancal to kičasto betonsko kocko in na stara leta osamljen umrl v njej.« Življenje srednjega razreda se mi je kazalo kot ena sama picajzlasto predana priprava na smrt. Preostanejo ti le drobni trenutki zadovoljstva, ko z dvorišča mimo ljubosumnih sosedov spelješ v novem avtu ali ko na njih pade senca novega prizidka. Takrat si rečeš: »Vredno je bilo vzeti kredit!«
Tesnoba je postajala toliko večja, ko so v to bajtomanijo začeli padati moji vrstniki. Vsak vikend, ko sem jih poklical na drink, so bili v Ikei. Ko se nam je končno uspelo dobiti, so se pogovarjali le o kuhinjah, omarah, vozičkih ... Dolgočasni potrošniški konformizem je neopazno prikapljal v življenje moje generacije kot novi U2 album v iTunes playliste. V nasprotju s starši se niso selili v kičaste bele kocke na podeželju, ampak v minimalistične sive objekte na obrobjih Ljubljane, katerih sterilno popolnost kazijo le gore plastičnih igrač, ki so jih njihovi mulci enkrat uporabili in se jih čez tri sekunde naveličali. Gore igrač sčasoma začnejo zasedati vse kotičke doma in ogrožati družino pod njimi. »Treba bo razmisliti o večjem stanovanju,« mi zaskrbljeno govorijo.
Na smrt prestrašen pred usodo, ki me čaka za vogalom, sem se odločil, da se moram za vsako ceno izogniti takemu življenju. »Nikoli ne bom kupil nepremičnine!« sem se zaklel. »Ne bom zapravil svojega talenta, svojega truda in svojih najboljših let na betonu! Jaz bom vlagal vase! Jaz bom razvijal svoj ustvarjalni potencial, se izobraževal, potoval, duhovno zorel! Jebi se, Slovenija, ne boš me dobila v svoje kremplje!«
Tako sem začel svojo pot skakanja iz ene part time službe v drugo. Živel sem skromno v malih podnajemniških stanovanjih in ves zaslužen denar takoj usmeril v svojo glasbo in potovanja. Edina kosa lastnine, označena z mojim imenom, sta Miha Blažič’s Macbook in Miha Blažič’s iPhone. Šele kasneje pa sem dojel, da v svojem življenjskem slogu nisem nikakršna izjema. Ko opazujem par let mlajše prijatelje, vidim, da je to, kar sem jaz počel kot neke vrste odpadnik generacije X, za generacijo Y pravzaprav norma. Mladi, rojeni po letu 84, povečini delajo v nerednih službah in si delijo sobe v podnajemniških stanovanjih, ne načrtujejo družin in ne jemljejo kreditov, ves svoj denar pa uporabljajo za gradnjo pozitivne samopodobe; vlagajo v osebne projekte, hodijo na tečaje, skrbijo za svoje telo in veliko potujejo. Celo svetovni finančni mediji pišejo o novih potrošniških vrednostah »millenial« generacije, ki jo bolj kot lastništvo zanima uporabnost. Delo na hiši je mrtvo, naj živi delo na sebi! Lahko bi se po hipstersko pohvalil in rekel, da sem bil prekarc, preden je bil to mainstream.
A če je generaciji Y uspelo ubežati nepremičnemu življenjskemu slogu svojih predhodnikov, jim ni uspelo ubežati banalnosti. Sprehod po Facebook časovnici danes močno spominja na sprehod skozi middle class sosesko, le da se s FB-dvorišč namesto novih avtomobilov bleščijo popolne frizure in ploščati trebuhi, statusi o tem, koliko smo danes pretekli, kako produktivni smo bili v službi in kako srečna je naša zveza. Ker se millenialsi ne morejo več pohvaliti s svojim imetjem, se lahko le s svojimi izjemnimi osebnostmi in telesi. Pripadnika generacije X lahko od pripadnika Y takoj ločiš po tem, da ima prvi za profilno sliko svojega dojenčka, drugi pa svoj selfie. Ja, po desetletju dela na sebi človek pač nima pokazati ničesar drugega kot samega sebe. Pogled na sodobnega 27-letnika pa razodeva vse prej kot družbeno neobremenjenega in duhovno razvitega individualca. Kaže nam vase zagledanega histerika, ki se 24 ur na dan ukvarja s samopromocijo in nenehno išče potrditev svojega okolja. Tisto obsesivno košnjo trave in obnavljanje kuhinje (»kaj si bodo pa sosedje mislili!«) staršev smo le prenesli na svoja telesa in možgane; tako kot so starši opazovali sosede skozi rolete, danes mi kukamo na pametni telefon in štejemo lajke ter našo srečo v real-timu primerjamo s srečo ostalega sveta.
V resnici smo precej bolj podobni starejšim generacijam, kot si to radi priznamo. Vsi si želimo biti sprejeti in spoštovani, le da so se enim kriteriji spoštovanja oblikovali med nastankom potrošniškega srednjega razreda, drugim pa v času njegove razgradnje. Zato imajo eni lepe hiše in vikende, drugi pa lepe Facebook profile. Ali je naključje, da se je rednim službam in nepremičninam odpovedala ravno tista generacija, ki ji te dobrine tako ali tako niso na voljo? Ali je naključje, da manično izpopolnjujemo vse vidike naših osebnosti ravno v času divjega boja za naklonjenost delodajalcev? Tako kot so pripadniki generacije X po tihem postali potrošniki, obsedeni s kopičenjem imetja, so člani generacije Y nevede postali produkti, ki se ukvarjajo s svojo všečnostjo. Postali so prav to, kar ekonomija v krizi najbolj potrebuje: prekarna delovna sila, ki ves svoj zaslužek reinvestira v samoizboljšave in ne zahteva ničesar drugega kot še več dela.
Družbi, ki jo je poganjala želja po hišah in avtomobilih, je morda res odzvonilo, in prav je tako. Bila je duhovno prazna in ekološko nevzdržna, zato naj kar počiva v miru. A naš novi svet še vedno poganja pohlep, in kot vidimo, se celo delo na sebi lahko sprevrže v samouničevanje, če je postavljeno v izkoriščevalski družbeni kontekst. Spremenili smo sebe, nedotaknjen pa smo pustili sistem družbenih odnosov, ki zahteva nenehno potrošnjo, rast in tekmovalnost. Kaj nam preostane? Morda prihaja čas za generacijo, ki bo prezirala naše vrednote dela na sebi in bo svoje moči raje usmerila drugam. Morda si bo po dolgih desetletjih spet kdo upal govoriti o spreminjanju družbe.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.