Bitka za drugo Evropo

dr. Bogomir Kovač

6. 2. 2015  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Bitka za Grčijo, to simbolno državo evropske civilizacije, se je spet začela. Prve poteze nove levičarske grške vlade za mnoge delujejo šokantno, nekonvencionalno, simpatično. Cipras in Varufakis rešujeta Grčijo, dejansko pa odpirata alternativo druge Evrope, drugačne EU. To ni čas za politično moraliziranje o dolgovih, niti za politično-ekonomske mitologije varčevalne politike, v igri so mir, primanjkljaj demokracije, ekonomsko preživetje EU. Grčija je dokaz institucionalnih zablod evra, erozije politične integracije, hipokrizije evropskih političnih in poslovnih elit. Reševanje grške dolžniške krize postaja ključ, spopad Merklove in Ciprasa, Schaubla in Varufakisa temelj. Kaj mora dokazati Grčija, kaj mora razumeti Nemčija, kaj lahko storimo mi?

O grški usodi zadnjih let vemo skoraj vse. V EU so jo sprejeli zaradi politično strateških razlogov, evro je prevzela, ker je to koristilo njenim političnim in poslovnim elitam. Dolžniška ekonomija je z leti postala panaceja, ki je začasno reševala probleme naraščajoče neenakosti, ekonomske neučinkovitosti in politične legitimnosti. Toda finančna kriza je že leta 2009 razkrila blasfemičnost grške dolžniške ekonomije in brezmejno špekulativnost zahodnih bank. Odziv EU je bil politično prepozen in ekonomsko napačen.

Dolgov so se lotili s fiskalno stabilizacijo in odpravo presežnih primanjkljajev, ekonomske cikle naj bi krotili z varčevalnimi politikami in strukturnimi reformami, krizo bančnih in državnih financ so gasili z evropskim reševalnim skladom (EFSF oziroma ESM) namesto prek ECB kot zadnjim posojilodajalcem. Grčija je postala testni primer zgrešenih rešitev. Padec BDP-ja za četrtino, rast brezposelnosti za slabo tretjino, dolg je narasel na 320 milijard evrov (175 odstotkov BDP-ja). Socialna država je povsem razpadla, humanitarna kriza je zajela državo, politiki so izgubili vso legitimnost. Od tod vzpon radikalne desnice in kajpada zmaga Sirize, ki zdaj seje nove poglede na drugačno EU.

Arhimedova točka sprememb je rešitev dolžniške krize, v Grčiji in drugod. Grški dolg je seveda ekonomsko in politično nevzdržen. V normalnih razmerah ga ni mogoče nikoli vrniti. Grčija je po letu 2010 prejela 252 milijard evrov pomoči, toda zgolj 25 milijard je dejansko končalo v javni potrošnji, vse drugo je šlo za poplačilo dolga, večinoma nemških in francoskih bank. Kaj je torej storila EU, slavna »trojka« (EK, ECB, MDS)? Denarna pomoč Grčiji ni nikoli dosegla Grkov, temveč je končala v rokah tujih bank. EU je reševala svoje banke, ne Grčije, zasebni grški dolg je spremenila v javni dolg »trojke«, vanj je prisilno vključila članice, tudi Slovenijo.

EU je socializirala grški dolg do zasebnih evropskih bank, kapitalizem od spodaj navzgor je torej nadomestila s socializmom od zgoraj navzdol. »Trojka« in ne Grčija je torej prevarala evropske davkoplačevalce, hkrati pa prodaja laž, da bo Grčija z varčevanjem poravnala dolg. Poglejmo igro te blasfemičnosti s preprostim primerom. Grčija potrebuje pri sedanji zadolžitvi in na primer petodstotni obrestni meri in ničelni inflaciji devet odstotkov BDP-ja primarnega proračunskega presežka za plačilo obresti, ne pa tudi centa dolga. In to domala 40 let, kolikor traja dospelost sedanje zadolžitve. Ni države na svetu, ki bi kdaj to zmogla. Torej gre za ekonomsko fantastiko. Toda to je zahteva »trojke«, ki so jo v Atenah odslovili. Zaradi kulture dialoga in spoštovanja zdrave pameti.

Grška vlada predlaga mednarodno konferenco o evropskem dolgu, podobno, kot je bilo leta 1953 v Londonu, ko so na primer Nemčiji odpisali polovico dolga, odplačila obresti pa vezali na izvozne dohodke. Imamo še drugo primerjavo. Grčija je danes zadolžena podobno kot Ohio v ZDA, tudi skupna zadolženost ZDA danes presega dolg EU, pa problema na obeh straneh Atlantika nista primerljiva. Grčija torej ne ponuja nekaj, česar Nemci ne bi mogli razumeti, zahteva strukturno reformo, ki bi EU naredile primerljivo z ZDA. Dejanski problem ni Grčija, temveč EU.

Prvo dejanje rešitve dolžniške krize so dejansko že opravili. Zasebni dolg bank so spremenili v javni na ravni EU. Njegovo servisiranje pomeni troje. Prvič, jasno določilo, kako lahko neka država zapusti evro, ne da bi to sprožilo politično krizo, tečajne lome in finančno paniko na trgih. Grčija in drugi morajo imeti normalni izhod, če to želi in ni druge alternative. Drugič, pomembna je vezava dolga na gospodarsko in plačilno sposobnost držav, kar pomeni določeno indeksacijo dolga (gospodarska rast, izvoz …) in zamejitev odplačil. Tretjič, odpis dolgov ima različne oblike, tudi odvode, kot so zamenjave dolga za lastniške deleže, zamenjava za nove »evro« obveznice, odkup dolga z diskonti in podobno. Konferenca vseh članic in drugih deležnikov daje legalnost in legitimnost tem odločitvam.

V politiki odloča moč, redko razum, včasih tudi čas in pogum. Zato Grki hitijo s predlogi, zato upajo na nova zavezništva, tudi nove volilne izide drugod. Islandija je z uporom in inovativnostjo uspela, Grčija morda tudi. Seveda jo lahko ECB likvidnostno ustavi v nekaj tednih, Nemčija v nekaj mesecih. Alternativa je politična osamitev Grčije, da bi jo ekonomsko izpljunili. Toda tveganje je veliko. Izstop Grčije je pokop politične vizije EU, temu lahko sledi zgolj dokončni zlom evra. Nemčija bi v stotih letih tako tretjič zanetila razpad Evrope, morda tudi za ceno vojne, ki vztrajno grozi iz vzhodne Ukrajine.

Seveda se čas izteka, enim in drugim. Dolžniška konferenca je priložnost za Junckerja, možnost za časten umik Merklove, morda začetek druge EU. Toda brez sodelovanja od spodaj Grčiji ne bo uspelo. Zato potrebujejo zaveznike, vsaj deseterico držav, ki so bližje Grčiji kot Nemčiji, od Francije in Italije do Španije ter Portugalske … tudi Slovenije. Bomo zmogli? Ne zaradi Grkov, temveč zaradi nas samih.