Temni oblaki

dr. Bogomir Kovač

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Nad EU, evropsko birokracijo v Bruslju in centralne bankirje v Frankfurtu se zgrinjajo temni oblaki. Ekonomski, politični in vojaški. Sekularna stagnacija, problem dolgoročne nizke rasti, deflacije in zadolženosti nakazuje polom evroobmočja, politična zmaga levice v Grčiji grozi s političnim obratom nove EU, ZDA ji pripravljajo vojni ples v Ukrajini. V EU vlada vedno večji politično-ekonomski kaos. Nemčija vztraja, ECB se spreneveda, ZDA, EU in Rusija igrajo umazano in nevarno strateško igro med vojno in mirom. Do kod so evropski državniki pripravljeni iti v svojih zakulisnih igrah, do kod sežejo interesne skupine kapitala in cenene recepture EK ter ECB, kako delujejo lokalni politični kolaboranti, kje se lahko konča državni kriminal? Ogroženi so suverenost držav, odgovornost trga, pravo in pravičnost.

Toda pojdimo po vrsti. Tičimo v nevarni »sekularni stagnaciji«, dolgoročni nizki gospodarski rasti, nižji od potencialne. Evroobmočje glede rasti zaostaja za EU 10 in ZDA vse od uvedbe evra. Zakaj? Uvajanje skupne valute v državah z različno produktivnostjo, konkurenčnostjo, brez konvergenčnih prehodov, zahteva dvoje. Navznoter se različna konkurenčnost namesto z valutnimi tečaji lahko izravnava predvsem s plačami (»notranja devalvacija«), navzven pa z različno pozicijo plačilnih bilanc. Države z nižjo produktivnostjo imajo nižje plače, zaradi manjše konkurenčnosti negativno tekočo plačilno bilanco. Težava v recesiji je dvojna. Nižje plače pomenijo nižje povpraševanje, vodijo v deflacijo in poglabljanje recesije. Hkrati pa države »evropskega juga« koncentrirajo plačilnobilančne primanjkljaje, »evropski sever« pa presežke, jug se zadolžuje, sever posoja. To je ekonomska logika ciklov, tako deluje vezna posoda mednarodnih odnosov.

Evropska komisija je tu napravila dve usodni napaki. Varčevalni programi in pritiski na plače so najbolj prizadeli šibke države, poglobili recesijo in zadolženost, povzročili neenakost in razpad socialne države. Hkrati se je evropska komisija postavila v bran kreditodajalcev, ne socialne države. Seveda bi morali Nemčija in bogati dvigniti plače, investicije in trošenje države, da bi pomagali k izvozu revnih na jugu in izravnavi plačilnih bilanc v EU. Rast in izvoz »juga« sta pogoj za plačilo »severu«. Odgovornost za dolžniško krizo je torej simetrična, pritiski pa asimetrični. Evropska komisija ne pritiska na Nemčijo (»notranja revalvacija«) kot na Grčijo (»notranja devalvacija«). EU že lep čas deluje kot elitni klub asimetričnih zahtev, brez alternativnih rešitev.

Evropska komisija je zgrešila smer. Ni problem ekonomika ponudbe, temveč povpraševanja, ni problem premajhno varčevanje, temveč potrošnja, glavna težava niso strukturne reforme, temveč anticiklična ekonomska politika, preveč uravnavamo bilančna stanja, premalo tokove, stavimo na dolgoročne spremembe, namesto kratkoročne ukrepe. Zmeda, kamorkoli se obrnete. Ne morete doseči večje konkurenčnosti z omejevanjem plač in varčevanjem države, če to vodi v recesijo in deflacijo. Zakaj evropska komisija vztraja? Zaradi neoliberalne ideologije, prevladujoče desničarske politike, interesa kapitala in elit, da ohranijo moč, neenakost. Tudi za ceno implozije sistema. Ves sistem je perfidno naravnan, prepreden s pravili in poslušnostjo, gradi na sistemu vnaprejšnjih zavez (obljub), ki legitimira ravnanja v celotni hierarhiji odločanja na medvladnih ravneh. Umazano igro vodijo pooblaščeni uradniki, koordinacije ministrov in sistem pravil ter poročanja, ni niti pravnega pokritja niti natančne odgovornosti, kaj šele nadzornih točk demokracije. Kot da ni in ne more biti nobene alternative.

Ahilova peta sistema so evro, vloga ECB, specifična ločitev monetarne in fiskalne politike. Popolna centralizacija denarja na eni, popolna fiskalna decentralizacija na drugi strani. ECB ne financira primarnih državnih obveznic članic, EU nima fiskalnih transferjev. Takšna EU institucionalno ne more niti živeti niti politično umreti. EU in ECB sta dejansko »privatizirali« zadolževanje držav na zasebnih finančnih trgih, hkrati ECB ne dosega inflacijskih ciljev. Deflacija in dolžniška kriza sta dokaz poloma ECB in njenih ukrepov. Likvidnostna past je očitna. Tudi zadnje »kvantitativno popuščanje« ne bo vodilo k višji inflaciji, transmisijski mehanizmi bodo povečali špekulativno in ne efektivno povpraševanje, borzne cene in ne cen dobrin. Zato je to pomoč »finančnim trgom«, ne podjetjem in državam.

ECB je seveda javna institucija, njena »politična neodvisnost« pomeni, da ima branike pred političnim vmešavanjem. Toda ECB od leta 2010 zahteva od vlad strukturne spremembe, privatizacijo, reforme, dobiva nadzor sistemskih bank. ECB je seveda javna institucija, njena »politična neodvisnost« pomeni, da ima branike pred političnim vmešavanjem. Toda velja tudi obratno. ECB se ne more vtikati v ekonomske politike drugih držav, če je neodvisna. Toda prav to počne, skupaj z evropsko komisijo je ECB politični grobar evropske demokracije.

Ključna točka EU in evra je zaupanje. To sta evropska komisija in ECB nepopravljivo zapravili. Ne samo v Grčiji in na Cipru, tudi drugod, še posebej v Sloveniji. Draghi je že izvedel likvidnostni pritisk na Grčijo, Merklova in Juncker še čakata. To potrjuje politizacijo ECB in kapitalsko vazalstvo evropske komisije. Sanacija slovenskih bank je podobna zgodba. Delovanje evropske komisije in ECB je na robu kriminala, kolaboracija domačih vladnih politikov, visokih uradnikov BS in uprav bank grozljiva, škode velike, tako glede presežnega zadolževanja države, blokade domačih bank, neposrednega odvzema premoženja ljudem, moralno tudi za smrt celjskega bankirja.

Gre za krajo, načrtno demontažo nacionalne suverenosti, meddržavni in državni kriminal. V imenu kapitala in na svoj politični račun so to počeli politiki, visoki uradniki in bančne uprave, za svoje preživetje in razne priboljške. To je nebeški sadež pregrehe evropskega in domačega neoliberalizma. Bog z vami.