Upor mišljenja

dr. Bogomir Kovač

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Sanacija bank doma in reševanje grške krize v tujini sta navidezno vsaksebi, toda dejansko imata skupno usodo. Na eni strani sta del skupne finančne in bančne krize ter ekonomsko spornega delovanja evropskih institucij, na drugi potrjujeta katastrofalne politične odzive nacionalnih vodstev. Problem ni toliko pravni in ekonomski, temveč politični in moralni. Zadeva problem ekonomske suverenosti in politične odgovornosti, nihilizem vlad in bankirjev meji na nevednost in strašljivo banalnost zla, ki ga širijo. In tu so slovenske trojke, ki jih zadnja tri leta poosebljajo trije premieri in finančni ministri, pa dva guvernerja in še kopica drugih padlih na izpitu vodenja države.

Ključno vprašanje je, kaj pravzaprav želijo slovenski politiki in visoki uradniki, ki so se namenili voditi to državo, v imenu koga delujejo in na čigav račun. Mar ni presenetljivo, da nekaj vlad zapored ne vemo, kaj so naše strateške usmeritve, da je »nacionalni interes« kot temelj suverenosti postal perverzno reklamirana metafora za »tovarišijski kapitalizem«. Vse odločitve se praviloma sprejemajo ad hoc, na robu legalnosti in nekakšnih zavez EU. Neverjetno hitimo in hkrati vedno zamujamo, odločanje je vse bolj konspirativno, hkrati pa je vse več moralističnega govoričenja o poštenju, transparentnosti, odgovornosti vseh in vsakogar. Primerov je na pretek, poglejmo tri.

Dolgo pričakovana privatizacija poteka zunaj pravil (strategija upravljanja), ob šibkih institucijah (SDH) in nepreglednih ravnanjih (DUTB), čudnem seznamu v parlamentu potrjenih podjetij in potencialnih kupcih, ki tičijo v konfliktu različnih interesov. V jedru tega privatizacijskega močvirja tiči Šušteršičev neoliberalni projekt iz leta 2012 s SDH in DUTB. Načeloma naj bi celotno operacijo vodili tujci, SDH kakšen tuj sklad tveganega kapitala, DUTB preverjeni švedski menedžerji. Toda ideja hitre privatizacije zahteva trdna pravila in politike, tuji menedžerji potrebujejo jasne cilje in strategije, vse skupaj stroge nadzorne mehanizme. Toda vsega tega slovenske vlade še danes nimajo in zato gre za domala ilegalno razprodajo slovenskega premoženja.

Sanacija bank je drug takšen primer. Slovenija je očitno leta 2013, po ciprski krizi, postala tarča finančnih špekulantov in hkrati testni poligon evropske komisije in ECB glede vzdržnosti državnih dokapitalizacij bank. Dobili smo različne revizije in presoje bančnih bilanc, sprejeli zakonodajo za pravno pokritje dokapitalizacije in razlastitve notranjih lastnikov NLB, NKBM, Abanke in Banke Celje. Sama višina dokapitalizacije bank ekonomsko ne bi bila sporna, če bi šlo zgolj za prenose državnega premoženja, toda dejanska škoda nastane ob prodaji bank. In tu se sanacija bank tesno povezuje s privatizacijo, ki je pravi cilj in interes evropskih institucij. Toda zakaj se pri tem Banka Slovenije preprosto ni odzvala na katastrofične scenarije obremenilnih testov, pa na nerazumljive razlike sicer raznovrstnih bilančnih vrednotenj, pa na očitne napake cenitev nepremičnin, terjatev, tudi presoj tveganj. Zakaj vlada leta 2013 ni oporekala čudaškim prenosom terjatev na DUTB pod okriljem evropske komisije in Banke Slovenije leta 2014 ni opozorila na abotnost stresnih testov ECB, ki so v NLB in NKBM0 po »uspešni« sanaciji spet namerili negativni kapital. Odgovor je preprost. Banka Slovenije in vlada sta očitno brezpogojno sprejemali presoje in usmeritve evropskih institucij.

Najznačilnejši primer tega političnega kompradorstva je nedavno ponudil Mramor, ko je v Bruslju obtožil Grčijo, da je zavrnila program pomoči in reševanje dolžniške krize, ki sta bila dokazano neuspešna. Kot da ne ve za perverznost evropskih institucij, da so pri prisilnem reševanju nemških in francoskih bank v Grčiji relativno najbolj obremenili tri najbolj ogrožene periferne države, Ciper, Portugalsko in Slovenijo. Kot da ne razume, da sta evropska fiskalna in monetarna politika zgrešeni in sistemsko zavoženi, da Cipras in Varufakis preprosto govorita tisto, o čemer drugi molčijo. In nista našla zaveznikov, ker jim drugi niso upali slediti. Mramor je v kratki izjavi o Grčiji natresel toliko politično-ekonomskih nesmislov, da bi mu celo Pahor težko sledil.

Izgube finančnega kapitala lahko nadomestimo, pri političnem in identitetnem gre težje. Toda Banka Slovenije je dejansko zapravila zaupanje, temelj denarne ekonomije, vlada je izgubila verodostojnost, temelj politične legitimnosti. Oboji so spregledali bistvo politične države, njeno suverenost in nacionalni interes. Slovenijo so mednarodno osamili in jo naredili za malo sivo periferno miš, brez idej, poguma in akcije.

Toda kakšen interes pa bi Banka Slovenije ali vlada lahko imeli, da bi hoteli delovati nekorektno in škodovati državi, kot se pametno sprašuje viceguvernerka BS Mejra Festić. Odgovor ji ponuja H. Arendt. Povezanost antivzročnosti, nezavedno delovanje institucij, razumevanje ljudi sistema, ki zgolj izpolnjujejo svoje zaveze, ker ne mislijo, ne razumejo, ne čutijo, ker so zgolj nemi izvrševalci zavez. V tej strukturi moderne antipolitike zlahka odkrijemo totalitarne skušnjave EU in vodilne Nemčije, v eksperimentu izbrisa lastnikov bank elemente »finančnega genocida«, v Grkih simbolnost novega evropskega antisemitizma. V tej analizi zla, kjer vsi postajamo vse bolj odvečni, prepoznavamo fatalne obrise sodobnega finančnega fašizma. Zato, vidite, politiki in visoki uradniki delujejo tako banalno in klišejsko, zato izjemne situacije postajajo normalne, sporna dejanja pa brišejo razlike med storilci in žrtvami.

Kje je prelomna točka? Kot vedno zahteva upor mišljenja, kritično držo do obstoječega. Bi bilo preveč, da bi to zahtevali od domače trojke, Cerarja, Mramorja, Jazbeca, treh univerzitetnih profesorjev? Morda. Zato berite Arendtovo in na guvernerjevi urejeni mizi naj Pikettyja, za božjo voljo, zamenja Sloterdijk s Kritiko ciničnega uma.