Nomen est omen*

Vlado Miheljak

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Dva leva

Krščanski demokrati - ljudska stranka 25 %
Zeleni 19 %
Liberalna stranka 7,7 %
Socialdemokrati 35 %
Komunisti 9,6 %
— Prva Mladinina anketa o strankarskih preferencah (december 1988)

Ena od najzgodnejših značilnosti formiranja strank konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bila zadrega z imeni. Obstajal je razmeroma ozek nabor možnih imen in aspiranti so kar tekmovali, kdo bo hitreje »dal plombo« na kakšno. Možno je bilo skoraj vse. No, ne čisto dobesedno. Ime krščanski demokrati je vendarle nagovarjalo nekoliko drugačne potencialne volivce kot ime socialdemokrati. In med osnovnimi imeni je bilo nekaj razlike v privlačnosti oz. moči.

Danes je najmlajša skupina bralcev Mladine mlajša od prve ankete o strankarskih preferencah, ki jo je Mladina naročila in objavila decembra 1988. To je bila sploh prva anketa o strankarskih preferencah v Sloveniji in Jugoslaviji pred razpadom enopartijskega sistema. In anketa je bila narejena, še preden se je v naslednjih mesecih široko odprl prostor javne debate o večstrankarstvu. Zanimivo, v prav isti številki Mladine (št. 51, 9. 12. 1988) je prav na isti strani objavljena pobuda za ustanovitev »nove politične organizacije«, kot so pobudniki France Tomšič, Gorazd Drevenšek in Andrej Magajna previdno in samoomejevalno poimenovali prvo politično stranko – Socialdemokratsko zvezo Slovenije. Resnici na ljubo je bila že februarja istega leta ustanovljena Slovenska kmečka zveza, predhodnica Slovenske ljudske stranke, ki bi jo, ne glede na bolj stanovsko predorientacijo, prav tako lahko šteli za začetek strankarskega pluralizma. Dobro, anketa je imela, kar se Mladinine motivacije tiče, predvsem provokativni značaj. Pač, da odpre še eno tabu temo – strankarski pluralizem v Sloveniji. Objava ankete je izjemno odmevala po celotnem območju bivše skupne države in tudi v svetovnih medijih, ki so takrat intenzivno spremljali dinamično krizno dogajanje v Jugoslaviji. Zanimanje je zbudila predvsem zato, ker je na vprašanje, ali bi bilo treba uvesti večstrankarski sistem, kar 63,9 % vprašanih odgovorilo pritrdilno, proti le 15,1 %, in ker se je pokazalo, da v pluralni ponudbi ZKS ne bi imela visoke podpore. No, legitimnost ZKS se je v naslednjih mesecih zaradi vloge, ki jo je odigrala »Kučanova reformna partija« v odnosih z Beogradom, višala in s prvih večstrankarskih volitev (1990) je ZKS - Stranka demokratične prenove izšla, proti vsem pričakovanjem, s 17,28 % kot relativna zmagovalka. Druga je bila ZSMS (predhodnica LDS) s 14, 49 % in šele na tretjem mestu SKD kot najmočnejša stranka ohlapne koalicije Demos z 12,98 % glasov. To dejstvo se danes hoče kar pozabiti in izbrisati.

A z današnjega vidika ima sicer skromna, a metodološko čisto korektna anketa na terenskem vzorcu (pokritost s telefonskimi priključki je bila takrat še prešibka in preveč neenakomerna) vrednost predvsem v tem, da je pokazala, kakšna je bila privlačnost posameznih političnih idej in orientacij, ko jih še nobene politične osebnosti in skupine niso poosebljale. Kar je pomembno. Kajti na začetku so se pobudniki in akterji resnično pulili za imena. Še zlasti za socialdemokratsko blagovno znamko, ki je bila volivcem najbolj privlačna. Zato so na njo merili mnogi. Tudi ZKS je na zadnjem kongresu (decembra 1989) razpravljala o ideji, da se preimenuje v socialdemokrate (za kar se potem niso odločili). Ime je bilo zanimivo tudi mladcem iz ZSMS, a ker ga je prvi pospravil France Tomšič, so pač postali liberalci. Imena strank onkraj imen nosilcev niso zato povedala nič, ne o vrednotnih in političnih orientacijah njihovih volivcev ne o programu. Denimo, SDSS se je s Pučnikom in še bolj kasneje (1993) z Janšo profilirala kot izrazito desna. Ne toliko po splošnem programu, kjer je tako ali tako komaj kaj razlik, ampak v načinu delovanja in odzivu na javna vprašanja. Tako smo v anketah SJM že leta 1994 ugotavljali paradoks, da ima nominalno leva stranka SDSS po samooceni anketirancev drugo najbolj desno volilno telo, takoj za SKD, in veliko bolj desno kot SLS. Ko so si v času (neuspešne) kandidature SDSS za socialistično internacionalo podajali kljuke tuji novinarji in spraševali poznavalce slovenske strankarske scene, v čem je problem, oz. da ne razumejo zadržkov internacionale, sem jim povedal, da je Janševa SDSS socialdemokratska na tak način, kot je (takrat še) Haiderjeva svobodnjaška stranka (FPÖ) liberalna. In so dojeli.

A tako pač je. V pomoderni strankarski krajini, v kateri imajo posamezne stranke do absurda podobne programe, v katerih vsi izkazujejo ekološko in trajnostno naravnanost, skrb za človekove pravice, skrb za pravno državo, skrb za družbeno blaginjo itd., lahko dejanske razlike identificiramo zgolj po predmodernem kriteriju. Po imenih nosilcev.

Prav zato je čisto vseeno, ali se Stranka Mira Cerarja preimenuje v Stranko modernega centra ali Stranko malega cirkusa ali kaj tretjega. Stranka, ki je v rekordnem času sicer že doživela razpolovno dobo, je in ostaja personalna stranka Mira Cerarja. In onkraj njega ne obstaja. Tako kot onkraj Viranta ni bilo prostora za Državljansko listo, onkraj Jankovića za PS, in sploh, onkraj Janše za SDS. No, stranka Mira Cerarja, kakorkoli že se bo imenovala, bo v svoji perspektivi pred velikim, pravzaprav nerešljivim problemom. Kot kažejo izidi vsakokratnih vzporednih volitev, so Cerarju dali mandat volivci, ki niso niti malo usklajeni z njegovo politično in vrednotno orientacijo, niti z nominalno sredinsko orientacijo stranke. Gre za (samoopredeljeno) levo volilno telo, ki je po razpadu LDS v zadostni kritični masi zagotovilo leta 2008 zmago Pahorjeve SD, leta 2011 Jankovićeve PS in leta 2014 Cerarjeve SMC. Že samo brez volivcev, ki so še leta 2011 volili PS, je perspektiva SMC, kakorkoli že se bo v prihodnje imenovala, marginalna.

*V prostem prevodu: Cerar je (edini) program stranke.