Moralna zmagovalka

dr. Bogomir Kovač

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Grško-evropski sporazum je v značilnem dramatičnem bruseljskem finalu ponudil prazno rešitev in doživel pričakovano politično potrditev. Grčija je dobila štirimesečno finančno premostitev, privolila pa v podaljšek dosedanjega reševalnega programa. Navidezno v tej igri ni zmagovalca in poraženca, vsi so si kupili zgolj čas za nov dogovor. Grška reformna agenda pristaja na temeljna fiskalna in monetarna pravila, toda hkrati vendarle izkorišča manevrski prostor za drugačno interpretacijo ukrepov. Grki niso ponudili nobenih jasnih in kvantificiranih določil, hkrati pa so se EK, ECB in MDS sprijaznili s ponudbo. Zdi se, da sta Cipras in Varufakis žrtvovala veliko, toda navidezni poraz je vendarle njuna etapna zmaga. Zakaj?

Politična zmaga Sirize, hitra sestava vlade in spektakularni javni nastopi Varufakisa so sprva delovali šokantno. Ta neznosna lahkotnost, ki je javno razglasila politično smrt »trojke«, zahtevala odpis dolgov in evropsko dolžniško konferenco, konec fiskalne politike zategovanja, vsiljene privatizacije, reformo ECB in EU, je bila ekonomsko preveč radikalna, da bi v evropskih sobanah lahko kratkoročno politično preživela. Siriza je na volitvah zmagala, ker je Grkom obljubila upor proti EU, politično alternativo, pohitela je z iskanjem evropskih zavezništev, toda javno pogorela. Tudi zaradi takšnih, kot je Slovenija. Grčija, nekdanja evropska zibelka demokracije, postaja simbolni dokaz, kako tržno reševanje EU in evra pomeni politično ukinjanje demokracije. Tu je grška vlada dejansko moralna zmagovalka, pa če to priznamo ali ne.

Grški nastopi od samega začetka izzivajo odpor in hkrati simpatije, karizmatičnega in nekonvencionalnega Varufakisa so politično prezirali, a hkrati ekonomsko kot nekakšnega akademskega minotavra spoštovali. Dejansko so v Bruslju začeli razumeti, da so Grki kljub razočaranjem in ponižanjem izbrali politično vodstvo, ki je proevropsko, ne zavrača evra in ni ksenofobno do migrantov. Siriza se v tem bistveno razlikuje od profašistično usmerjene skrajne desnice, ki je proti EU, v Franciji, Veliki Britaniji, Beneluksu in tudi Nemčiji. Toda hkrati postaja jasno, da prihaja »grozeči« Podemos v Španiji, da Britanci z referendumom verjetno odhajajo, da alternative sedanji EU v letu 2015 ne bo mogoče ustaviti. V razmerah, ko so Merklova, Schauble in CDU doživeli lokalni volilni poraz v Hamburgu, pa vzpon poulične radikalne desnice, Nemci niso več pomislili na izgon Grčije iz evrskega območja kot leta 2012. Njihov taktični umik »Grexit« je leta 2015 dokaz strateške šibkosti in tihe Ciprasove potrditve.

Zamenjava imena »trojke« z »institucijami« se zdi cenen trik, drugačno ime za nespremenjeno igro, kjer Sirizi dejansko ni uspelo z idejo, da bi OECD odigral njihovo vlogo. Toda zgodba ni tako preprosta. Že lani je MDS na grškem primeru javno priznal, da pristop varčevalne politike in reševanja dolžniške krize ni dober, da ranljive države potrebujejo čas za prilagajanje, več fiskalne prilagodljivosti, ekonomiko povpraševanja in ne ponudbe kot temelj spodbujanja rasti. Tudi položaj ECB je drugačen. Draghi je zarožljal z likvidnostjo (ELA), toda iz ECB niso poslali grozilnih pisem kot nekdaj v Dublin in Rim. Po odločitvi Evropskega sodišča ECB preprosto ne more biti član trojke, ker je to sprto z njeno formalno vlogo skrbnika likvidnosti in politično nevtralnostjo. Trojka je torej dejansko mrtva, ne more več niti formalno niti vsebinsko delovati po starem. In to je dobra novica. Ostaja zgolj intervencionizem evropske komisije in njenih uradnikov brez jasnega mandata in odgovornosti. To sodi na smetišče abotnega centralizma in birokratizma. Neoliberalci niso tukaj nič boljši in drugačni od nekdanjih komunistov. Misije OECD in MDS so lahko zgled za prihodnje svetovljansko vedenje evropske komisije. In tudi to je bila in je grška ideja.

Četrtič, Grki so s sporazumom dosegli nekaj pomembnih politično-ekonomskih koncesij. Na prvi pogled je njihov seznam štirih področij (strukturna fiskalna politika, finančna stabilnost, politika rasti in humanitarna kriza) polje popolnega umika. Ne govorijo več o odpisu dolgov, pristajajo na nadaljevanje privatizacije in zamik zvišanja minimalnih plač in pokojnin, povsod veljajo že sprejete fiskalne in finančne omejitve … Berlinski vojaški žargon je to označil kot »totalno kapitulacijo«, toda hkrati so Atene pridobile čas in ostale v igri za novo, drugačno pogodbo, morda z alternativo. Grška vlada bo po štirih mesecih relativno močnejša, bruseljski birokrati relativno šibkejši.

Toda formalni fiskalni okviri so pomembno spremenjeni. Primarni presežek proračuna je sedaj na znosni ravni 1,5 odstotka BDP-ja, kar v korigirani projekciji Mednarodnega denarnega sklada ob 4-odstotni nominalni gospodarski vodi k zahtevani in želeni zadolžitvi 120 odstotkov BDP-ja do leta 2020. Mnogi so spregledali, da se v sporazumu dvakrat pojavlja temeljni dohodek. Grčija ponuja vsem državljanom, starim med 50 in 65 let, zajamčeni minimalni državljanski dohodek, neposredno, brez birokratskih labirintov običajnih socialnih pomoči. To je prvič, da se znotraj EU uradno pojavlja takšna rešitev in da ji EK, ECB in MDS očitno ne nasprotujejo. Reševanje humanitarne krize je pomemben element legitimnosti grške vlade. Temeljni dohodek je dejansko ključna točka moderne redefinicije države blaginje. Grški eksperiment je morda začetek nove socialne unije, ki ob radikalni monetarni in ekonomski reformi evroobmočja prinese rešitev sedanji EU.

Danes vemo, da problem ni toliko Grčija kot evro in EU. Grčija se že spreminja, da bi preživela, EU pač ne, zato lahko Nemčija pri tem izgubi več kot Grčija. To so nevarne igre, politični blef in ekonomske norosti so vrnili hladno vojno, imamo resen vojaški spopad v vzhodni regiji. Štiri mesece je morda dovolj za streznitev, toda premalo za ozdravitev.