Kdaj pa obilna kardinalska poroka?

Vlado Miheljak

6. 3. 2015  |  Mladina 10  |  Dva leva

Homoseksualnost definiramo kot spolno privlačnost med osebami istega spola. Našo pozornost pa ta pojav pritegne seveda šele, če se ta privlačnost izrazi v različnih oblikah spolnega izživljanja oseb istega spola. Homoseksualnost je eden tistih deviantnih pojavov, glede katerih imajo ljudje zelo mešane občutke. …. O ženski homoseksualnosti (lezbičnosti) je manj govora, ker je problem družbeno manj pereč zaradi pasivne in neagresivne vloge obeh partneric. …. Moški homoseksualnosti je treba torej posvetiti določeno pozornost in se vprašati, ali ima v dani družbi vse količinske in kakovostne karakteristike, ki so značilne za socialnopatološke pojave. Družbena patologija moške homoseksualnosti raste seveda iz individualne aberantnosti.
— O homoseksualnosti kot seksualni deviaciji v univerzitetnem učbeniku socialne patologije (MK, 1969)

Izenačitev poroke je samomor naroda.
— Geslo nasprotnikov spremembe zakona o zakonski zvezi

Četrtega marca 2015 zjutraj je v Ljubljani, kljub slabi napovedi, sijalo sonce. In celo napovedanega kolektivnega samomora naroda nismo zabeležili. Za napovedane katastrofe k sreči velja, da se praviloma ne uresničijo. Hujše ko so napovedi, manj verjetna je uresničitev. Se spomnite napovedi kataklizme, pravzaprav konca sveta, ki naj bi sledil iz majevskega koledarja ob izteku leta 2012? Nič se ni zgodilo. Velik poznavalec majevske kulture dr. Ivan Šprajc je moral takrat miriti slovensko gmajno, da ne samo, da ne bo konca sveta, ampak da ga Maji sploh niso napovedovali.

A tudi na lokalni sceni ni nič drugače. Se spomnite prvega vala debate o džamiji v Ljubljani? Bile so strašne napovedi, kaj vse se bo zgodilo, če bosta zgrajena džamija in islamski kulturni center. Nasprotovali, svarili in ščuvali so cerkveni dostojanstveniki (Rode, Uran …). Desni politiki so tekmovali med seboj, kdo bo izrazil bolj odklonilno mnenje. Ne samo tisti iz NSi ali – bog pomagaj – oni Jarc (Čista pitna voda), ki je bil na kandidatni listi SLS, ampak tudi denimo evroposlanec iz vrst SDS, Zver, je modroval o tem, kako bi džamija, ki je bila takrat načrtovana še na Barju ob škatlastih halah nakupovalnega središča, kvarila gabarite. A še huje. Sicer nekoliko bolj sofisticirano so nasprotovali tudi liberalci. Tudi veliki svetovljan Drnovšek. In ko se je svojeglavi ljubljanski župan odločil, da džamija v kapiteljskem mestu kljub nasprotovanju bo, se ni porušilo osišče mesta. Še več. Cerkveni dostojanstveniki in desni politiki so kar tekmovali, kdo bo bolj naklonjeno podprl gradnjo. Da so ti isti pozivali k referendumu, pa se več ne spomnijo. Džamija preprosto bo. Ko bo (če bo) denar.

Sicer pa za socialnega psihologa ni večjega izziva kot opazovati, kako nekatere samoumevnosti razpadejo, spet druge se vzpostavijo. Ko sem bil študent, smo (sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja) še študirali iz učbenikov socialne patologije in psihiatrije, ki so homoseksualnost uvrščali v kategorijo spolnih deviacij oz. patologije. A to pretežno ni bila svobodna izbira avtorjev učbenika. Tja jih je uvrščala nomenklatura svetovne zdravstvene organizacije in kot take jih je sankcioniral kazenski zakonik SFRJ. Danes je komaj predstavljivo, da je bila (moška) homoseksualnost vse do leta 1977 predmet kazenskega pregona in da je šele pred točno 25 leti (17. maja 1990) svetovna zdravstvena organizacija umaknila homoseksualnost iz nomenklature bolezni. Danes tudi tisti z največjo distanco v glavnem ne mislijo, da je spolna izbira, ki je ne podpirajo, bolezen. Če pa že mislijo, vsaj molčijo. A tabu se seli kot simptom. Naslednja postaja je bila poroka. Pač »nimamo nič proti vam, a sveti zakon kot zakrament moža in žene pustite pri miru«. Še na referendumu o družinskem zakoniku pred tremi leti je bilo v kampanji težišče na nesprejemljivosti istospolne poroke. In z majhno večino ter s 16 % volilnih upravičencev so nasprotniki zrušili zakon. Danes na oporekanju pravice do poroke ni možno oblikovati relativne večine oz. na volišča pripeljati potrebnih 20 % volilnih upravičencev, ki bi nasprotovali zakonu, kajti v treh letih se je razmerje v javnem mnenju opazno spremenilo. Zato sedaj pritiskajo na »rešilni« gumb. Sprevrženo kričijo: obvarujmo otroke pred sprevrženci. Nastopi nekaterih politikov iz vrst NSi in SDS pred sprejetjem in med sprejemanjem spremembe družinskega zakona so bili resnično abotni in sramotni. Prepričan pa sem, da ni daleč dan, ko jih bo sedanjih javno izrečenih stališč sram. Da jih bodo skušali izbrisati iz javnega spomina; da bodo zdajšnja bizarna stališča tako neprijetna in obremenjujoče za tiste, ki jih izražajo, kot so nekdanje članstvo v partiji, boljševiški aktivizem, procesije po poteh Avnoja ipd. za njihovega vodjo.

Tako, država je naredila svoje. In tega zaradi spremembe referendumske zakonodaje ne more spremeniti niti ustavno sodišče. Kako si bo kdo urejal partnerske odnose in intimo, bo predvsem stvar njega samega ali interne skupnosti, ki ji pripada oziroma jo priznava. Če bo, in prepričan sem, da bo to prav kmalu, šel celibat zaradi vseh spremljajočih se bizarnosti tja, kamor si zasluži, torej na smetišče cerkvene zgodovine, bodo vzpostavljene možnosti, da se bodo duhovniki lahko poročili. A ker je država izenačila oblike poročnih partnerstev za vse državljane in državljanke, torej tudi za duhovščino, bi bilo hipotetično po odpravi celibata možno, da pred matičarja stopita kakšen slovenski kardinal in nadškof. Danes to morda še zveni kot perverzna domislica. A prav tako so pred dvajsetimi ali tridesetimi leti zvenele istospolne poroke in njihove posvojitve otrok.

Kako je že rekel rdeči papež Frančišek? »Kdo sem jaz, da bi sodil?«