V kotlu

Janko Lorenci

6. 3. 2015  |  Mladina 10  |  Kolumna

Letošnja Fabula je posvečena literaturi in laži. Čeprav v spremnem programskem zvežčiču pravijo, da lažnega ne jemljejo kot antipod resnici, ampak kot fantazijo, iluzijo, privid, ostaja vprašanje, ali sta laž in lažno v literaturi, ki je fikcija, sploh mogoča. Fikcije seveda nočemo ponižati v laž, vendar pa je nekaj izmišljenega, fiktivnega, nasanjanega, skonstruiranega, ne pa nekaj, kar je trdna resnica ali merljiva realnost. Torej bi jo lahko deloma uvrstili med laži in njene številne sorodnike.

Seveda pa lahko tudi taka pripoveduje resnico. A resnica je običajno nekaj, kar živi le v naših glavah, glave pa so rade zmedene, sprane od propagande, laži, protislovij. Hkrati tudi za stvarni, otipljivi svet, recimo žensko, konja ali sliko, vemo, da ga vsakdo vidi nekoliko drugače. In tako naprej v brezna relativnosti. Kaj je torej resnično, kaj lažno?

Kadar ne znaš misliti naprej, se reši s patetiko. In rečeš: prava, nelažna je literatura, pa čeprav zlagana do zadnje vrstice, v kateri prepričljivo brbota življenje. Dobro je, da literatura, definirana tako ali drugače, z vso svojo velikansko (a ne neomejeno!) svobodo ne more proizvesti res hudih reči, recimo sprožiti cunamija ali vojne (je pa pogosto njihov proizvod). V tem pogledu se od literature zelo razlikuje njen mlajši bratranec – mediji. Ti znajo biti prav nevarna pasma, čeprav so – naj bi bili – bistveno manj svobodni in imajo celo svoje etične kodekse. Literaturi so dovoljene vsakovrstne laži, divje fantazije in poljubno fabuliranje, resno novinarstvo pa naj bi bilo objektivno, se držalo dejstev, ne mešalo realnega in fiktivnega sveta, zlasti pa ne lagalo. Celo nedolžna licentia poetica mu je prepovedana.

A vendar mediji tudi lažejo, in to kot pes teče. Zato so, bolj razširjeni in vplivnejši kot literatura, lahko nevarni. Najnevarnejši so takrat, kadar mešajo resnico in laži. Takemu miksanju se običajno reče manipulacija. Laž naredijo koščki resnice v njej verjetno, in če so manipulatorji dovolj spretni in potrpežljivi, laži počasi postanejo resnica. Ta najnevarnejša vrsta laži seveda ni omejena na medije; zganjajo jo mesarji in akademiki, podjetja in vojske, cerkev in politika, tudi »sistem« kot tak. Zdaj gotovo živimo v poudarjeno manipulativni ureditvi, saj je večina ljudi vsaj na pol prepričala, da za svet, v kakršnem prebivamo, ni alternative. Če ni alternative, se nima smisla upirati. Toda alternativa – drugačna resnica – pravijo borci in utopisti, obstaja vselej.

Zato je dobro poznati metode, načine manipuliranja. Bistroumno in po malem satirično jih je v svojih »Desetih strategijah manipuliranja« opisal Francoz Sylvian Timsit. Povzemamo.

Odvrni pozornost – spelji pozornost ljudi na nebistvene reči, zaposli jih z njimi tako, da ne bodo imeli ne časa ne zanimanja za razmislek o res pomembnem dogajanju v politiki, gospodarstvu, psihologiji … To je bistven element za nadzor nad družbo.

Ustvari probleme in poskrbi za njihovo rešitev – razširi npr. nasilje, da bo družba pripravljena na zaostritev zakonov na račun svobode. Ali ustvari gospodarsko krizo, da upravičiš krčenje osnovnih pravic in sociale.

Postopnost – uvajaj spremembe postopoma, korak za korakom. Tako so bile v osemdesetih in devetdesetih letih uveljavljene privatizacija, negotovost, množična brezposelnost, kričeča neenakost (neoliberalizem).

Boleča nujnost – nezaželene spremembe v prihodnosti predstavi kot bolečo nujnost. Laže je sprejeti prihodnje kot takojšnje žrtve. Poleg tega družba naivno pričakuje, da se bo vse nekako že uredilo.

Govori množici kot majhnemu otroku – večina sporočil javnosti manipulira z argumenti ali s tonom, ki ga uporabljamo v pogovoru z otroki ali duševno zaostalimi. Bolj ko hočeš kaj zamegliti, bolj uporabljaj to tehniko. Tako nagovarjana oseba bo najverjetneje reagirala nekritično in odgovarjala, kot da bi bila res otrok.

Stavi na čustva, ne na razmislek – to je klasična tehnika, da zaobideš racionalno analizo in zdrav razum posameznika. Čustveni nagovor odpre vrata ideologijam, strahovom, instinktom.

Skušaj ohraniti nevednost v družbi.

Zbujaj ljudstvu občutek, da je povprečno – dosezi, da bodo državljani verjeli, da je normalno in času primerno biti neumen, vulgaren, neizobražen.

Spremeni odpor v občutek slabe vesti – državljanu sugeriraj, da je za vse slabo kriv sam, in mu tako zmanjšaj občutek lastne vrednosti. To vodi v depresijo in zavira delovanje. Brez delovanja ni revolucije.

Spoznaj ljudi bolje, kot poznajo sami sebe – v zadnjih desetletjih je z znanstvenim napredkom nastal prepad med znanjem, ki je na razpolago množicam, in znanjem, prihranjenim za ozko elito. Tako pozna »sistem« posameznika bolje kot ta samega sebe, in ga laže nadzoruje.

Tako Sylvian Timsit. No, k uspešnemu manipuliranju spada še marsikaj, npr. ponavljanje. Če kaj do onemoglosti trobentaš na vse strani, to preide v t. i. tiho vedenje. Nasprotovanje z nasprotnimi informacijami lahko vero v trobentane »resnice«« paradoksno še okrepi ali pa vsaj ustvari zmedo, ki je spet hvaležen teren za ribarjenje v kalnem. Težava je tudi v tem, da včasih hočemo biti nalagani. Ali da vemo, da smo manipulirani, a smo se s tem sprijaznili.

Kakorkoli, če vzorce manipuliranja za silo poznaš, je obramba pred njim lažja. Pogled na opisane metode pove, da živimo v kotlu manipulacij; na debelo, kar naprej in skrajno brezobzirno nam lažejo prekanjeni domači fantje in oh-kako-pametno-pošteni fantje s severozahoda Evrope. Tako ostaja zadnje zatočišče pred lažmi literatura – tista, v kateri ni čisto nič čisto res.